Zakaj občutek lakote ni vedno povezan s hrano

Na občutek lakote vplivajo tudi hormoni, spanje, stres, navade in nekatera zdravstvena stanja.

Na uravnavanje apetita vplivajo številni telesni mehanizmi. Med pomembnejšimi sta hormona grelin in leptin. Grelin telesu sporoča, da potrebuje hrano, leptin pa sodeluje pri občutku sitosti in uravnavanju zalog energije. Če je ravnovesje teh signalov porušeno, lahko človek občuti lakoto tudi takrat, ko je energijskega vnosa dovolj.

Eden najpogostejših razlogov za hitro vračanje lakote je sestava obroka. Živila, ki vsebujejo veliko enostavnih ogljikovih hidratov in malo beljakovin ali vlaknin, se pogosto hitreje prebavijo. Obrok, ki vsebuje dovolj beljakovin, vlaknin in zdravih maščob, običajno dlje časa zagotavlja občutek sitosti. Zato lahko enaka količina kalorij na telo vpliva zelo različno – krožnik zelenjave, beljakovin in polnovrednih živil bo praviloma bolj nasiten kot sladek prigrizek.

Spanje ima pomembno vlogo pri uravnavanju hormonov, povezanih z lakoto. Ko spimo premalo, se lahko poveča raven grelina, hormona, ki spodbuja apetit, hkrati pa se zmanjša občutek sitosti. Zato ljudje po neprespani noči pogosto posegajo po bolj kalorični hrani in imajo večjo željo po sladkem.

Ni vsaka želja po hrani znak fizične lakote. Stres, napetost, dolgčas ali utrujenost lahko sprožijo tako imenovano čustveno hranjenje. Pri stresu telo sprošča kortizol, hormon, ki lahko pri nekaterih ljudeh poveča željo po energijsko bogati hrani. Takrat pogosto ne iščemo hrane zato, ker bi jo telo potrebovalo, ampak zato, ker nam za kratek čas pomaga uravnavati počutje.

V nekaterih primerih izrazita lakota ni le posledica življenjskega sloga. Povečan apetit se lahko pojavi pri motnjah krvnega sladkorja, na primer pri sladkorni bolezni, kjer celice ne dobijo dovolj glukoze kljub temu, da je je v krvi dovolj. Povečana lakota lahko spremlja tudi motnje delovanja ščitnice, določena zdravila ali hormonske spremembe.

Posebno pozornost zahtevajo primeri, ko je stalna lakota povezana z drugimi simptomi, kot so:

- nepojasnjeno hujšanje,

- močna žeja,

- pogosto uriniranje,

- izrazita utrujenost,

- tresenje ali razbijanje srca,

- nenadne spremembe telesne teže.

Prava lakota se običajno razvija postopoma. Pogosto jo spremljajo telesni znaki, kot so kruljenje v želodcu, manj energije ali slabša koncentracija. Pri želji po hrani pa se pogosto pojavi nenadna potreba po točno določeni hrani, na primer sladkem ali slanem prigrizku. Takšna želja lahko mine, če se zamotimo ali počakamo nekaj časa.

Pri uravnavanju apetita pogosto pomagajo osnovne navade:

- redni in uravnoteženi obroki,

- dovolj beljakovin in vlaknin,

- kakovosten spanec,

- dovolj gibanja,

- zmanjševanje kroničnega stresa.

Občasna večja lakota je običajna. Če pa je občutek stalne lakote nov, izrazit ali traja dlje časa, je smiselno poiskati vzrok. Telo lahko včasih z lakoto opozarja na težavo, ki ni povezana samo s prehrano.

Viri: Harvard T.H. Chan School of Public Health – The Nutrition Source: Healthy Eating Plate and appetite regulation, National Institute of Diabetes and Digestive and Kidney Diseases (NIDDK) – Symptoms and causes of diabetes, Mayo Clinic – Hypothyroidism and hyperthyroidism information, Sleep Foundation – Sleep and appetite hormones, National Library of Medicine – PubMed (raziskave o grelinu, leptinu in apetitu), American Diabetes Association – Diabetes and nutrition