Ljudje imamo običajno 20 mlečnih zob, ki zrastejo v otroštvu, in 32 stalnih zob, ki jih nadomestijo. Včasih pa ljudem zrastejo dodatni zobje. To se imenuje hiperdoncija in zobozdravnik lahko dodatne zobe imenuje 'odvečni' zobje. Na eni ali več lokacijah v ustih se lahko razvije ena ali več presežkov. Dodatni zobje so lahko mlečni ali stalni zobje.

Pri stalnih zobeh se razširjenost hiperdoncije giblje od 0,1 % do 3,8 %. Pri mlečnih zobeh je prevalenca 0,3 % do 0,6 %. Ko se pojavi na stalnih zobeh, je hiperdoncija dvakrat pogostejša pri moških kot pri ženskah. 

Vrste hiperdoncije

Zobozdravniki razvrščajo presežne zobe po njihovi obliki in lokaciji.

Dodaten zob je lahko 'dopolnilni' in ima enako obliko in anatomijo kot bližnji zob. Ali pa je lahko 'rudimentaren', v tem primeru ima nenormalno obliko in je pogosto manjši od okoliških zob. Zobozdravnik lahko tudi osnovni zob razvrsti kot 'tuberkulaten', če ima posebno obliko cevi. Rudimentarni zob je lahko namesto tega 'stožčast' s široko osnovo in ozkim vrhom.

V drugih primerih lahko zobozdravnik ugotovi, da je dodaten zob odontom, benigni tumor, sestavljen iz zobnega tkiva, ki je nastal nepravilno. Odontom je lahko sestavljen iz majhnih zob podobnih struktur, ali kompleksen, ki obsega maso tkiva, ki ni podobna zobu. Dodatni zobje se lahko oblikujejo po celotni usti. Zobozdravnik jih lahko razvrsti tudi po lokaciji:

Mesiodens. To je dodaten zob, ki raste med dvema centralnima sekalcema – dva ploščata zoba na sprednji strani zgornje čeljusti.

Vzroki hiperdoncije

Hiperdoncija se lahko razvije zaradi okoljskih ali genetskih dejavnikov. V nekaterih primerih je vzrok nejasen. Dodatni zobje so lahko povezani z genetskimi motnjami in sindromi.

Simptomi hiperdoncije

Hiperdontija je medicinski izraz za dodatne zobe. Večina dodatnih zob je enojnih in impaktiranih. Dva dodatna zoba se pojavita le v 12–23 % primerov hiperdoncije. V manj kot 1 % vseh primerov sta več kot dva dodatna zoba. Prav tako je kar 98 % presežnih zob v zgornji čeljusti.

Hiperdoncija običajno ne povzroča bolečine. Če pa so zobje prenatrpani ali se razvijejo drugi zapleti, lahko pride do bolečine in otekline okoli dodatnega zoba ali zob. 

Diagnoza hiperdoncije

Zobozdravnik bo hiperdoncijo diagnosticiral s pregledom ust. Naredili bodo tudi rentgenske posnetke, da preverijo morebitne dodatne zobe, ki niso prebili dlesni.

Zdravljenje hiperdoncije

Zdravljenje je odvisno od tega, ali je verjetno, da bodo dodatni zobje povzročili zaplete. Običajno dodatni zobje ne povzročajo simptomov. Človek morda ne ve, da so tam, zobozdravnik pa jih lahko odkrije šele na rentgenskem posnetku. Če presežni zobje ne povzročajo simptomov ali zapletov, morda ne bodo potrebovali zdravljenja.

Vendar pa je v večini primerov hiperdoncije treba odstraniti dodatne zobe, tudi če ne povzročajo nelagodja. Zobozdravnik lahko priporoči odstranitev, če dodatni zob povzroči težave pri žvečenju ali prehranjevanju, težave pri čiščenju zob, kar lahko vodi do bolezni dlesni, prenatrpanosti ali krivih zob, zamudo pri izraščanju stalnih zob, poškodbe neizraslih stalnih zob ali kakršno koli nelagodje.

Čeprav hiperdoncija pogosto povzroča zaplete, so mnogi manjši. Zobozdravnik običajno priporoči odstranitev dodatnega zoba. Kdor ima pomisleke glede svojega ustnega zdravja, naj se obrne na zobozdravnika.

Vir: medicalnewstoday