V času epidemije je zaustavitev preventivnih dejavnosti še dodatno povzročila vidno poslabšanje ustne higiene pri šolarjih. Veliko otrok je med šolanjem na daljavo pozabilo na redno in natančno ščetkanje zob. Kombinacija omenjenih dejavnikov in pogostejše poseganje po sladkih pijačah ter sladkih prigrizkih je prispevalo k večjemu pojavu karioznih zob in bolezni dlesni. 

Prehranski režim otroka je zelo pomemben dejavnik. Pogostost vnašanja hrane je pomembnejša kot sama količina. Otrok naj ima redne obroke, med njimi naj hrane ne uživa. Nenehen vnos sladkorja lahko kljub redni higieni privede do razvoja kariesa. Sladkarija, zaužita po glavnem obroku, ne bo povzročila velike škode. V nasprotnem primeru, ko otrok poje veliko sladke hrane in popije veliko sladkih pijač med obroki, slina nima dovolj časa in sposobnosti nevtralizirati kislosti ustnega okolja, ki ga povzročata hrana in pijača. Kislo ustno okolje povzroča hitrejše raztapljanje mlečnih zob zaradi tanjše in slabše mineralizirane plasti sklenine.

Ščetkanje

Karies ni luknja v zobu, ampak kronična bolezen, ki je posledica delovanja več vzročnih dejavnikov. Proces demineralizacije zobovine se začne, ko dejavniki tveganja prevladajo nad zaščitnimi. Karies se lahko začne že pri izrasti prvega mlečnega zoba, zato je takrat skrajni čas za vzpostavitev zdravih navad. Mednje sodi predvsem dobra ustna higiena z uporabo zobne paste s fluorom.

Ko izraste prvi mlečni zobek, je potrebno začeti s ščetkanjem zob dvakrat dnevno z zobno pasto v velikosti riževega zrna, ki vsebuje 1000ppm fluora. Tako nadaljujemo do otrokovega drugega leta starosti. Takrat količino zobne paste povečamo na velikost grahovega zrna. Po šestem letu starosti otroku čistimo zobe z zobno pasto v velikosti grahovega zrna s 1400 ppm fluora.

Seveda nekateri otroci sprva niso navdušeni nad ščetkanjem, a to ni razlog, da s higieno zobkov prenehate. Zobozdravniki velikokrat slišimo, kako starši potarnajo, da otrok ne pusti umivanja zob. Če vse mogoče igrice in prepričevanja ne pomagajo, se je potrebno spomniti na to, ko ima otrok umazane roke ali pokakano ritko, prav tako ne sprašujemo ali bi se umil, ampak preprosto naredimo, kar je nujno potrebno. Ravno tako je z umivanjem zobkov, če otrok kljub vsemu ne sodeluje, ga je pač potrebno prijeti in zobke umiti dvakrat dnevno. Nekaj časa bo naporno in pospremljeno z veliko upiranja in kričanja. Nikar ne obupajte! Čez čas otrok sprevidi, da pri tem vztrajate in se prepusti. Tako ščetkanje postane jutranji in večerni ritual. Otroci potrebujejo nadzor in pomoč pri ščetkanju vsaj do dopolnjenega 10. leta, ko brez težav obvladajo tekoče pisanje pisanih črk. Takrat je fina motorika roke dovolj razvita, da gladko vrti zapestje. 

Kdaj in kako prvič k zobozdravniku?

Ob izrasti prvega mlečnega zobka je pravi čas za prvi obisk zobozdravnika. Otrok naj zobozdravnika večkrat obišče, še preden se pojavijo kakršne koli težave. Namen zgodnjih obiskov je, da se otrok počasi privadi na delo v ustih, spozna osebje, okolje in aparature. Zobozdravniški pregledi so tako lahko namenjeni ocenjevanju tveganja za nastanek zobnega kariesa, usmerjenim priporočilom, spremljanju razvoja čeljusti in zob ter preventivnim storitvam, ki so za otroka popolnoma neboleče.

Ob rednih obiskih zobozdravnika se odkrije morebitne začetne kariozne lezije že zgodaj v njihovem razvoju. Tako se jih lažje ustavi in prepreči kasnejše obsežnejše odstranjevanje kariesa, ki je za otroka tudi precej bolj naporno.

Otroka je potrebno na obisk zobozdravnika pripraviti tako, da se bo obiska veselil. Preberite kakšno zgodbico o zobozdravniku, mu opišite ambulanto in delo zobozdravnika. Starši lahko otroku sami v igri z žličko odmaknejo lice, pogledajo z lučko v usta in preštejejo zobke. Tako si bo otrok lažje predstavljal, kaj ga čaka pri zobozdravniku.

Izogibati se je potrebno stavkom tipa 'NE BO BOLELO, NE BO NIČ HUDEGA', saj otroci potem obisk zobozdravnika avtomatsko povežejo z bolečino v pričakovanju nečesa groznega. Morda bo potreben poseg, ki bo lahko nekoliko neprijeten. Če se otroku obljublja, da ne bo nič bolelo in ne bo ničesar čutil, čeprav obstaja možnost, da bo, se otroka zavaja in s tem uničuje njegovo zaupanje v starše in zdravstveno osebje. Primernejša je odkrita komunikacija v smislu, da se poseg predstavi kot rahlo neprijeten, a nujen, po katerem bo spet vse dobro.

Če imajo starši sami strah pred zobozdravniškim posegom, naj ga pred otrokom nikoli ne pokažejo. Prav tako naj otroku ne razlagajo o svojih morebitnih slabih izkušnjah v zobozdravniških ambulantah. To namreč zelo povečuje otrokov strah in tesnobo pred samim obiskom.

Otroku se seveda lahko ponudi tudi manjšo nagrado po obisku zobozdravnika. Vedno je lažje prestati nekaj, kar nam ni všeč, če sledi nagrada. Tu se moramo kot starši zavedati, da nagrada sledi le v primeru dobrega sodelovanja otroka. Le na tak način lahko v prihodnje pozitivno spodbudimo zaželeno vedenje.

Na koncu je pomembno predvsem zaupanje strokovnemu osebju, ki je v mladinskih zobozdravstvenih ordinacijah posebej izurjeno za delo z otroki. Pustite otroku možnost, da z zobozdravnikom in asistentko naveže stik, vzpostavi zaupanje in tako lažje sledi navodilom. Osebje obvlada različne tehnike za uravnavanje vedenja na način, ki je primeren otrokovi razvojni stopnji. Ena od primernih tehnik je 'razloži-pokaži-naredi', kar pomeni, da se pri vsakem postopku najprej razloži postopek, potem se pokaže na modelu in nazadnje naredi v ustih. Pomembno je, da je otrok s postopki seznanjen. To v precejšnjem deležu zmanjša tesnobo. Obstajajo še druge tehnike, kot so distrakcija, pozitivni dražljaji in opazovanje otroka podobne starosti, ki dobro sodeluje.

Skrb za otrokove zobe je predvsem velika starševska odgovornost. Če je dobro poskrbljeno za preventivo, je lahko otroku prihranjenih veliko neprijetnih obiskov pri zobozdravniku. Starši so tisti, ki lahko v največji mogoči meri poskrbijo, da se prave potrebe po zdravljenju sploh ne bi pojavile. Z navajanjem otroka na redno umivanje zob in redne obiske zobozdravnika mu dajemo veliko popotnico za nadaljnje življenje. 

Avtor članka: Kristina Rojs Cenčič, dr. dent. med.