Ne verjamem v skrb brez razloga, trdno sem namreč prepričana, da vsak človek čuti, da se z njim nekaj dogaja in čuti, da bi moral zadevi priti do dna. Še vedno je bolje nekaj preveriti, dati še enkrat kri ali iti na ultrazvok, če ti negativni izvidi prinesejo notranji mir in vrnejo nasmeh na obraz. Najtežje je ne vedeti, tuhtati in se obremenjevati s tem, kaj vse bi lahko bilo. Pa klicati prijateljice in jih vprašati, kaj mislijo, da nam je in brskati po vseh iskalnikih spleta, da bi dobili odgovore.

Drugo mnenje je uveljavljeno pravilo ravnanja po vseh zahodnih evropskih državah in v Združenih državah. Celo sami zdravniki pacientom svetujejo, naj se obrnejo še k drugemu zdravniku, ki bi podal drugo mnenje. Pri nas je zakoreninjena miselnost, da se zdravnikom ne smeš zameriti in ne smeš poiskati drugega mnenja, predvsem zato, da se ne zameriš. Mnogo Slovencev nikoli ne zamenja svojega zdravnika, kar je krasno, če so z njim zadovoljni. Če pa niso ... Če imajo občutek, da jih morajo za vse preiskave prositi, če po obisku zdravnika kličejo uredništvo Vizite in prosijo, če se jim pomagamo prebiti skozi izvide, češ da niso razumeli, kaj jim je. Če ne vedo, h kateremu specialistu so napoteni in kam morajo nesti napotnico, potem so razlogi, ob katerih je treba premisliti o tem, če je njihov zdravnik pravi zanje.

Prav tako kot v drugo mnenje sem prepričana, da so slovenski zdravniki v večini dobri, da so strokovno podkovani, da pa jim primanjkuje časa, mnogim tudi takta. Res je, mnogi ne znajo govoriti z bolniki, ne znajo prisluhniti in ne znajo potolažiti. Mislim, da vsi, ki gremo k zdravniku in imamo zdravstvene skrbi, pričakujemo odgovor, pri katerem bomo točno vedeli, da bo za nas dobro poskrbljeno, da nimamo kaj skrbeti in da se lahko počutimo varne. Pa čeprav gre za hude bolezni, pri katerih morda izhod ni optimističen, je občutek, da so za nas naredili vse, neprecenljiv.

Kot je neprecenljiv občutek, da lahko poiščemo drugo mnenje pri nekom, ki našega primera sicer ne pozna, si bo pa vzel čas in nam prisluhnil, nas naročil na preiskave in nam pojasnil, do kakšnih zaključkov je prišel. Temu ni mogoče postaviti cene in varnost, ki jo ob tem občutimo, nima meja.

Zgodi se, da zdravniki kaj spregledajo, da kaj ne opazijo in takrat jih moramo na to opozoriti, gotovo poznate zgodbo vsaj enega, ki je poslušal svoj notranji glas in še pravočasno prišel do pravih strokovnjakov.

Zdravljenje je dvosmerna cesta, obdana z mnogimi pravili, zapovedmi in disciplino, ki nam jo narekujejo zdravniški nasveti, ki se jih moramo držati, če želimo priti do želenega cilja. Gre za zaupanje, ki potuje v obe smeri in gre za občutek, da lahko svojemu zdravniku povemo prav vse.

Zato verjamem v drugo mnenje, verjamem v to, da nas včasih naš zdravnik pozna še predobro, kar se včasih ne izkaže za najbolje in verjamem v to, da je to pravica vsakega.
In verjamem v pravico, da lahko svojemu zdravniku povemo, če s čim nismo bili zadovoljni. Ker je to informacija tudi zanj in bo tudi njemu dala misliti.

"Poskrbite za svoje zdravje!" ni fraza, je temeljno pravilo, ki se ga moramo držati in vsi vemo, da smo za svoje zdravje v prvi vrsti odgovorni sami. Ob tej odgovornosti pa z roko v roki hodi naš zdravnik, ki nas opozarja, nam svetuje in predlaga, kaj nam je narediti.

Pojdite, draga Ana, po drugo mnenje. Mislim, da vam ne bo žal.