Skorajda takoj na začetku pogovora ste me opozorili, da samih zdravih navad nimate.

Kar dela nekomu dobro, dela drugemu slabo. Tako sama pravim za cigarete. Jaz vsekakor ne trdim, da so zdrave ali da bi jih komer koli priporočala. Nasprotno. Če vidim mlade, da hočejo začeti kaditi, jih strašno prepričujem, naj ne, ker vem, kako hudo se je odvaditi, ko si enkrat globoko sredi tega. Je pa najbrž različno od človeka do človeka. Jaz ne trdim, da bi najbrž lažje tekla v hrib, če ne bi kadila, ampak zraven tega sem pa pri vsej svoji količini cigaret bila tako v Andih kot v Himalaji, kar mogoče kakšni, ki ne kadi, ne bi uspelo.

Mislite, da imate potem kakšne zdrave navade, s katerimi slabe malo uravnotežite?

Kar imam prostega časa, sem že celo življenje zelo veliko zunaj. Rada hodim v hribe, neizmerno uživam na vrtu. To so pa tudi edina mesta, kjer ne pogrešam cigarete kar nekaj ur. Niti na misel mi ne pride. Sicer pa ... Moje delo je tako, da ni recimo nekega spanja po osem ur, kot priporočajo. Kje pa! Ampak spet sem sama človek, ki očitno ne potrebuje veliko spanja. Zdaj mogoče spim malo več, ampak celo življenje sem drugače spala po tri ure. Nič več. Sem človek, ki najlažje dela ponoči, ampak zjutraj je pa spet treba vstati, čeprav bi včasih raje poležal. Sem res bolj primer nekoga, ki ne živi, kot bi bilo treba (se nasmeji).

Mislim, da je to pravzaprav bistveno. Da se ne usedeš in misliš, da je zdaj pa konec. Da si v tistih letih, ko je primerno počivati, sedeti, iti zgodaj spat, namesto iti kam ven, kaj videti, zgodaj vstati. Skratka - živeti tako, kot ti najbolj paše. Tudi kar se tiče prehrane. Ne verjamem, da se je treba držati strogih zapovedi, ampak da je treba zmeraj poslušati telo. Saj samo odkloni, kar mu ne paše. Jaz poleg tega jem takrat, ko bi vsak rekel, da se ne sme. Čez dan nisem lačna. Čisto vseeno mi je, če prvič jem ob devetih ali desetih zvečer. Se mi je že zgodilo, da sem si zaželela krompirjeve solate ob enih ponoči in si šla takrat kuhat krompir.

Poleg tega se mi zdi, da ste na sploh celo življenje počeli samo tisto, kar ste si želeli početi ...

To se mi zdi bistvena stvar in milo se mi stori pri vsakem, ki ni imel ali nima priložnosti, da bi se v življenju ukvarjal s tem, kar rad dela. Mislim, da je to potem res samo tlaka in nič drugega. Sploh se mi zdi to strašno za mlade ljudi, ki se za nekaj učijo, potem pa ne pride do tega, da bi to počeli. Veliko krat slišim, da morajo biti sami bolj prodorni. Ampak to je spet druga sposobnost, ki je nima vsak. To ni sposobnost biti ustvarjalen na svojem področju, ampak sposobnost, ki jo eni imajo, mnogi pa ne. In mislim, da je to, da ves čas živiš v nezadovoljstvu, eden od razlogov, da ljudje prej zbolevajo. Če veš čas živiš v nekem nezadovoljstvu ... Mislim, da se te vsaka stvar veliko prej prime.

Zanimiv je tudi odnos, ki ga imamo trenutno do starosti. Enkrat ste rekli, da po štiridesetem ni več veliko vlog za igralke. Mislim, da imamo mladi, sploh pa mlade ženske, pogosto tudi zaradi tega, ker daje celo umetnost tak vtis, občutek, da se nam po štiridesetem ne more zgoditi nič več zanimivega.

Na žalost je res, da nam daje tak vtis še umetnost. Po drugi strani se mi zdi, da je to tudi ena naša slovenska specifičnost. Pri nas se je neverjetno ustalilo mišljenje, da se ženskam po štiridesetem letu - ko jaz mislim, da se pravo življenje v vseh smislih šele začne, saj približno že veš, za kaj gre, in nisi obremenjen sam s seboj - nič več ne zgodi. Če gledate filme ali televizijo, pri nas enostavno ni vlog za igralke po recimo 45. letu, da malo podaljšamo to starostno obdobje, tako kot se je v zadnjem času vse podaljšalo. Drugače je po svetu. Takrat te igralke pravzaprav šele začnejo svojo najbolj ustvarjalno pot. Da jih ne naštevam. Od Meryl Streep, Helen Mirren, Susan Sarandon ... Njih sem omenila, ker so moja generacija. Danes se je vendarle svet toliko spremenil, da tudi v družabnem, političnem, gospodarskem življenju ženske dobivajo zelo pomembne vloge. S tem, ko imajo pomembne vloge, imajo tudi zelo pomembne probleme. Ravno tako kot moški. Ampak pri nas je še zmeraj zakoreninjeno to čudno mišljenje, da morajo ženske v določenem trenutku kar obsedeti ...

Meni se zdi največja vrednost tega teksta ta, da je odprl to temo, ki je pri nas še zmeraj bolj tabu kot ne. Če se zgodi tudi starejšim nekaj ljubezni ali bog ne daj celo erotike, je to sramotno. V redu je, če je ona stara dvajset, on pa sedemdeset. To je idealno, tu se nihče ne razburja. Bog ne daj, da sta oba stara čez šestdeset. Takrat bi bilo treba obsedeti na kavču, gledati televizijo, oditi zgodaj spat in to ni prav. Svoboda, da si dovolimo početi, kar nas veseli, se mi zdi bistvena tudi na stara leta. Ni treba za kar vsako stvar reči, da se več ne spodobi. Zakaj ne bi gospa, stara 55 ali 60, če ima dobro postavo in lepe noge, oblekla kratkega krila? Ne ravno komaj čez rit, ampak recimo do kolen. Zakaj ne?

Kot da po določenih letih ne bi smela več privlačiti pozornosti ... Zdi se mi, da imajo tudi zaradi takšne miselnosti danes mladi občutek, da morajo vse narediti zdaj. Kot da ne bi imeli pred seboj še nadaljnjih 60 let.

Zaradi tega se mi vedno milo stori, ko gledam punčke, stare štirinajst, petnajst let. Vidiš jih s pretirano šminko, z načinom življenja, ko je treba vse doživeti takoj, nemudoma, od seksa do pijače in drugih substanc. Skratka, vse je treba doživeti v teh otroških letih. Moj bog, kaj bo s temi punčkami, ko bodo stare dvajset let?

Preživeti bodo morale tudi še do šestdesetega ...

Da, potem je pa treba še naprej. To je kot v našem poklicu. To ni poklic, da bi te samo nekaj let kovali v zvezde. To je poklic, ki mora imeti ravno toliko delovne dobe kot kateri koli drug. Se pravi štirideset in več let je treba biti na sceni, ne samo dve leti. Tako da pretiravanje, da se razumemo, ni dobro niti v mladosti niti v starosti. Avša je avša, če je stara 18 ali 60.

Nič se ne bi razrešilo, če bi ona zapustila enega in se preselila k drugemu, če bi ljubimec njo zapustil in bi ostala pri možu ... Bili bi trije nesrečni ljudje. V tem primeru pa so ostali srečni. Tako je ... Na izbiro sta vedno dve stvari: svoboda ali varnost. Oni se odločijo za svobodo. Varno bi se bilo ločiti in zaživeti z ljubimcem, varno bi bilo ostati z možem ... Se pa danes večina ljudi žal odloči za varnost.

Še posebej danes, ko ves čas govorijo, da smo v hudi krizi in so ljudje vse bolj prestrašeni. Celo mladi, ki so včasih spreminjali svet ...

Prišli smo res malo čez rob. Uživanje življenja in občutek svobode sta zmeraj bolj omejena, zmeraj bolj zatrta in je treba biti že zelo hraber, da se odločiš iti po svoji poti.

Toda vaš mož, torej resnični in ne odrski, se je odločil, da na koncu Milena ostane sama. Izbere svojo svobodo in se ne podredi načinu življenja, ki ji ne godi. Tudi v resničnem življenju vse več žensk ostaja samskih. Nudi morda ta predstava med drugim odgovor, da je to zaradi tega, ker hočejo preveč. Milena hoče oba, Radka in Borisa, hoče ljubezen srca in ljubezen telesa ...

O, seveda. Zagotovo je tudi to ena od stvari, na katero se opozarja. Na žalost je kar nekaj žensk, ki še zmeraj mislijo, da se mora ženski kar naprej nekaj olajševati. Da je ženska po naravi stvari tista, ki mora dobivati, da si kot ženska to zasluži. Jaz se s tem globoko ne strinjam. Mogoče sem bila tako vzgajana. Pri nas je bila mama sama s tremi puncami in ni niti v enem trenutku rekla: oh, jaz, uboga reva. Jaz bi recimo umrla od vsega hudega, če bi pod fotografijo v časopisu videla podpis gospod ta in ta in njegova žena. Da si dovoliš, da nekomu pripadaš in je njegova dolžnost, da ti služi, da te razkazuje, da se s teboj hvali ... Noro! Ne maram tega.

Ženske morajo za svojo srečo poskrbeti same.

Absolutno. In morajo biti partner partnerju.

Sami poznate skrivnost dolgoletnega partnerstva ...

Midva sva res skupaj že kakšnih 40 let, se mi zdi, ampak raje ne bom štela ... Vsekakor dolgo. Mislim, da ne bi trajalo tako dolgo, če bi bila drug do drugega posesivna. Vedno sva si dopuščala in še vedno si dopuščava svobodo. Jaz nisem njega nikoli spraševala, če je kam šel, ali pride čez štirinajst dni ali čez en mesec. Ko pride, pride. Potem, ne tiščiva skupaj. Saj toliko se pa spet okrog tebe in v tebi ne zgodi, da bi se lahko v tem primeru kar naprej nekaj zanimivega pogovarjal. Bistveno se mi zdi, da imaš del svoje svobode in da se imaš nekaj za pogovarjati. Mislim, da ne bi zdržala s človekom, ki bi mi rekel, da ne morem na potovanje s prijateljico. Takrat, ko si spet skupaj, pa je potem tudi vedno sveže. Veš, zakaj si skupaj z nekim človekom.

Se vam zdi, da je danes med mlajšimi drugače?

Se mi zdi, da danes skoraj malo bolj izbirajo punce kot fantje. Tak občutek imam. Potem se je danes zelo zamaknila ta meja porok, z leti pa so tudi zahteve zmeraj večje, ker zmeraj več življenja spoznaš in se zmeraj bolj tudi navadiš samostojno živeti. Težje najdeš nekoga, s katerim misliš, da boš lahko delil svojo svobodo. Čeprav jaz se zmeraj hecam z mladimi: daj poroči se, vsaj enkrat se je treba (se smeje). Ampak ko pravijo, da je premalo porok ... Mislim, da ni razlog samo, da so možnosti proti tistim, ki smo jih imeli mi, res katastrofalne. Nikoli ni bilo lahko, vendar je treba priznati, da si včasih lahko dobil kredit in s tem kreditom kupil stanovanje, danes pa je še to težko. Zdi se mi, da se je svet toliko spremenil tudi v tem, da mladi mislijo, da gredo lahko skozi življenje sami. Ampak jaz mislim, da je v določenem trenutku le treba imeti nekoga. Ni nujno, da je mož, otroka je pa le fino imeti.

Prav tako smo se navadili, da vedno izide nov še boljši telefon, tako da se nam zdi, da mora za vogalom obstajati nov, še boljši partner ...

Točno to. Zahteve postajajo večje. Oziroma splošna klima je taka, da niti ni več dovolj prostora za čustva. Na sploh. Če jih ima človek za kar koli, jih hoče kar potlačiti, ker ni čas, da bi bil občutljiv, in to za kar koli. Ampak mar ni hudo, da človek ne more spontano pokazati svoja čustva, pa naj se zgodi, kar se pač bo? Včasih smo imeli v vseh smislih več svobode. Kdo pa je takrat recimo govoril o AIDS-u in se bal seksa? Nihče. Že to je ena velika razlika: da je zdaj toliko več strahov.

Je v tej krizi prihodnost za slovensko igralstvo in umetnost?

Kot bi bila rada optimist, absolutno nisem. Jasno je, da je toliko problemov, ki jih bo normalen človek zagotovo dal na prvo mesto. Ali bo lahko plačal položnice, šel k zdravniku ... Ne mislim, da umetnost za življenje ni pomembna, ker veliko krat pomaga ljudi vsaj malo sprostiti, marsikdaj jim ukaže na nekaj, česar se mogoče niso zavedali, nekatere stvari jim pomaga ozavestiti. Mislim, da je umetnost zelo pomembna, ampak kako to dokazati, ko so se zadnjih dvajset let zelo trudili, da bi jo izbrisali kot nekaj pomembnega. Jaz ne verjamem, da bi se lahko kar koli spremenilo, da bi lahko podjetja nenadoma začela funkcionirati z ljudmi, ki ne bi bili ozaveščeni, ki ne bi imeli odprtih oči. Da lahko kar koli spremeniš, potrebuješ ozaveščene in kultivirane državljane. Če odžagaš zelo pomembno vejo, ki to počne, se bojim, da se ne more končati preveč dobro.