Kako je videti povprečen dan mamice in voditeljice?

Ko nisem na televiziji, je videti tako: otroci, otroci, otroci, kuhanje, otroci, pospravljanje, otroci, otroci, pospravljanje, pospravljanje (se nasmeji).

Kako pa je, kadar snemate?

Takrat je pa potrebno veliko organizacije, ampak Marko mi je v veliko pomoč, ker je rojen oče. On bi lahko imel deset otrok in je res super, če imaš partnerja, ki se otrok ne boji, ki se znajde v vseh situacijah in mu lahko zaupaš. Zaradi tega grem lahko kamor koli čisto brez skrbi.

Ste si mislili, da boste tako hitro po drugi nosečnosti že delali?

Dogovorili smo se enkrat avgusta, ampak po tej nosečnosti je bilo res, kot bi ne bila noseča. Takoj sem se vrnila nazaj v formo, nič mi ni bilo težko, nič naporno. Mogoče, je bilo zdaj dosti lažje, ker je telo že navajeno. Ne vem. Ni neke formule. Ne morem reči, da sem prvič delala narobe to in to, zdaj pa ne.

Ste se hitro odločili, da boste zopet sprejeli vlogo voditeljice?

Potem ko sem se dobro počutila, ko sem videla, da sem super okrevala, da mi ni nič problem, sem ponudbo sprejela. Sicer ne bi šla z glavo skozi zid, ker bi samo sebi naredila škodo in ne bi imelo nobenega smisla. Tako pa res ni bilo nobene težave. Inja je v primerjavi s Tilnom zelo pridna. Zelo je mirna. Pridno spi. Drugače bi bilo tudi, če bi sprejela službo, ki poteka vsak dan po osem ur. Tako pa me potrebujejo dvakrat na teden pa še to v večernih urah, ko otroka spita. Lahko bi rekla, da "manjkam" toliko kot druge mamice, ki gredo v tem času mogoče na masažo ali kavo s prijateljicami. Lažje je tudi, ker je druga sezona in točno vem, kako gre. Veliko lahko naredim od doma. Za pripravo scenarija mi ni treba sedeti v pisarni.

Želela sem roditi naravno, ampak se Tilen ni spustil v porodni kanal in so se potem odločili za carski rez. Okrevanje je bilo težko in dolgotrajno. Imela sem še alergijo na protibolečinsko sredstvo in sem cel naslednji dan bruhala. Niti požirka vode nisem mogla spiti, vse je šlo iz mene, grozno sem bila zaspana, praktično na pol omamljena, imela sem grozne bolečine … Okrevala sem kakšen mesec ali dva. Ves čas sem imela hude bolečine. Vem, da sem se držala zelo sključeno, ker so me v tem položaju šivi najmanj boleli. Ko so bile te bolečine mimo, pa me je zaradi grde drže začela boleti še hrbtenica. Na kratko – groza. Prav nočem se več spominjati.

V drugo okrevanje ni bilo tako težavno?

V drugo sem spet želela roditi naravno, ampak so mi strokovnjaki odsvetovali. Zato sem se odločila za carski rez, ki se opravi pri zavesti. Me je bilo pa zelo strah. Saj sem vedela, da ne bom ničesar čutila, ampak strah me je bilo tega, da vse slišiš. En mesec sem razmišljala, ali bom zmogla. Vendar je tak carski rez še največji približek naravnemu porodu. Otročka takoj vidiš, si prisebna, ne boš omamljena. Takoj se lahko začneš posvečati otroku. Me je bilo pa, ko so me pripravljali na tisti operacijski mizi, zelo strah. Sem mislila, da mi sploh ne bodo potrebovali dati anestezije, ker bom tako in tako od strahu padla skupaj (se nasmeji). Ampak so osebje bolnišnice Ptuj in dr. Milan Lukman, ki je poseg izvedel, ustvarili tako prijetno vzdušje, da sem se hitro pomirila in jim začela popolnoma zaupati. Ob meni je bil še Marko in je bilo zato še toliko lažje.

In potem je prišla Inja in še isti trenutek sem jo lahko videla in vzela v naročje. To so res nepopisni občutki, ki sem jih pri Tilnu pravzaprav zamudila. V drugo je bilo čisto drugače.

Niste imeli nobenih bolečin?

Bolečine so bile sicer prisotne, prvih nekaj dni celo precej hude. Vendar sem bila po štirinajstih dneh že čisto v redu.

Kaj pa je pri usklajevanju dela in otrok najtežje?

Mogoče lovljenje spanca. Ampak niso krivi otroci. Tilen tako in tako že spi normalno; problem je to, da grem prepozno spat sama. Je pač tako, da daš otroke spati, potem pa si greš kuhat večerjo, se še malo pogovarjaš, pogledaš kakšen film in je ura kar naenkrat polnoč. Mogoče še kaj pospraviš in je ura naenkrat ena zjutraj. Sploh tisti teden, ko pride Marko iz službe ob desetih, je recimo ura takoj enajst. Potem greva spat ob enih zjutraj, Inja pa se zbudi ob štirih, petih, ob sedmih se zbudi Tilen. Saj nekaj dni še gre, peti dan se pa že pozna ...

Če grem spat ob enih, potem spim ene pet, šest ur, ampak meni je to premalo. Sem drugače bolj taka zaspanka (smeh).

Pa najdete čas tudi za kakšen šport?

Zdaj imam zelo slabo vest, ker zadnje tri tedne nisem nič, ampak res popolnoma nič migala, ker nisem imela časa pa tudi volje ne. Tudi jedla sem katastrofalno, spila veliko kave, izpuščala obroke, pogosto posegla celo po ocvrti hrani, kot je pomfri, in se za piko na i včasih "napokala" pozno zvečer. Joj, saj me je prav sram. Ampak ta teden spet začnem, pa ne zaradi postave, ampak zaradi samega počutja.

Kako pa se prehranjujete, ko se ocvrti hrani odrečete?

Moj problem je, da grem iz ene skrajnosti v drugo. Nimam neke zlate sredine. Ko jem zdravo, je res tako, da se strogo držim tega, da je zdravo res vse. Ni kruha, ni sladkorja … Ko se jaz tako odločim, se ne pregrešim, se me ne da premakniti. Potem ko imam pa tega dovolj pa so recimo malo bolj stresni dnevi; ni niti časa, da bi se prehranjeval, kaj šele prehranjeval zdravo … Potem pa si mislim: če zdaj pojem eno čokolado, pa kaj potem, če zvečer pojem še pico in sladoled.

Čutite, odkar ste javna oseba, večji pritisk, da poskrbite za lep videz? Imate recimo večjo slabo vest, ko pojeste čokolado?

Pravzaprav je sploh nimam. Srečo imam, da se mi ne pozna. Če bi zapadla v te slabe razvade za eno leto, bi se mi najbrž poznalo, tako pa vem, da se bom v prihodnje spet bolj pazila in da ne bo neke krize.

Res se vam čisto nič ne pozna.

Malo se mi, ampak se da skriti (smeh).

S kilogrami ste imeli težave le po prvem porodu?

Res je. Ne vem zakaj, ker sem se zredila samo za dva kilograma več kot pri drugi nosečnosti. Ampak po prvem porodu kilogrami kar niso šli dol, čeprav sem jedla zdravo, črtala z jedilnika sladkarije, črtala večerje … Ni šlo. Kilogrami so se začeli topiti šele, ko sem se pričela ukvarjati s športom.

S katerim športom pa se najraje ukvarjate?

Pred to tritedensko pavzo sem malo tekla. Ni ravno, da naredim ne vem koliko kilometrov. Trije so mi čisto dovolj. Potem pa malo telovadim še doma. Na žalost nimam časa, da bi hodila kam na telovadbo, tako da si najdem kar na Youtubu kakšno desetminutno vadbo za noge in trebuh in je to – to. Ko sem doma, sem raje z mojima mulčkoma.

Kako pa je, ko si vzamete čas zase?

Moj čas zase je sedaj moj čas z otroki. Včasih se z Markom prav pogovarjava, kaj sva delala po cel ljubi dan, ko nisva imela otrok. Se niti ne spomnim več (smeh). Nekaj verjetno sva. Ampak zdaj sem najrajši z mojimi tremi.