Zato je njihovo pravočasno odkrivanje in zdravljenje nujno potrebno, za kar pa je treba še veliko storiti na osveščanju. Posameznik lahko za preprečitev nastanka motenj veliko sam naredi, vendar se mora držati osnovnih navodil higiene spanja. Idealni pogoji za dobro spanje so, da zvečer nismo pod stresom, da se ne zadržujemo na zelo močni svetlobi, da ne jemo obilne večerje in ne pijemo večjih količin alkohola, ter da pred spanjem ne kadimo, saj nikotin povzroča nespečnost. V posteljo se moramo odpraviti, ko smo zaspani in ne le utrujeni.

Več o tem, kakšen je kakovosten spanec, koliko spanja sploh potrebujemo, katere motnje spanja so najpogostejše in kako jih zdravimo, pa smo povprašali asist. dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, vodjo ambulante za motnje spanja otrok na kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo Pediatrične klinike v Ljubljani.

Koliko spanja v povprečju potrebujejo otroci in koliko odrasli ljudje?

Količina spanja, ki ga posameznik potrebuje za normalno funkcioniranje prek dneva, je individiualno pogojena. Splošno pa se celokupna količina spanja s starostjo zmanjšuje. Medtem ko zdrav donošen novorojenček po rojstvu prespi praktično dve tretjini dneva, malčku zadostuje približno od 12 do 13 ur spanja. Ta količina se v šolskem obdobju zmanjša nekje na 9 do 11 ur, pri mladostnikih pa se že zelo približa trajanju spanja pri odraslem človeku. Zdrav odrasli človek v povprečju spi nekje od šest do osem ur.

Koliko spanja pa je priporočjivo? Kaj v zvezi s spanjem strokovnjaki odsvetujete?

Natančnih navodil glede tega ni. Kot že rečeno, je celokupna količina spanja individualno pogojena. V splošnem pa posameznik dobi dovolj spanja tedaj, ko je podnevi dovolj spočit, nima nikakšnih znakov prekomerne zaspanosti in – kar se predvsem tiče otrok – tudi sicer normalno raste in se razvija. V zvezi s spanjem odsvetujemo več stvari, predvsem glede ustrezne higijene spanja.

Kakšne so lastnosti kakovostnega spanja in kakšne slabega spanca?

Preprosto povedano, je kakovosten spanec tisti, po katerem se zbudimo spočiti, dobro razploženi in prek dneva ne občutimo nikakršnih znakov prekomerne dnevne zaspanosti. Polisomnografsko pri takem spanju zabeležimo normalno arhitekturo spanja, brez pomembnejših oziroma pogostih prebujanj. Obratno seveda velja za slabo spanje, ob katerem se morda že sami zavemo pogostih nočnih prebujanj. Velikokrat pa so ta prebujanja tako kratkotrajna, da se jih sami niti ne zavemo. Vendar pa smo zjutraj po prebujanju utrujeni, prek dneva pa pogosto čezmerno zaspani. Najprej predvsem v monotonih situacijah, s stopnjevanjem težav pa tudi v sitacijah, kot so na primer hoja, vožnja avtomobila, hranjene in podobno. Pri otrocih se prekomerna dnevna zaspanost lahko paradoksno kaže s hiperaktivnostjo.

Katere motnje spanja so najpogostejše in kaj so vzroki zanje?

Najpogostejše motnje spanja so tako pri odraslih kot pri otrocih verjetno različne vrste nespečnosti. Pri odraslih je najpogostejša tako imenovana psihofiziološka nespečnost, veliko pa je tudi akutnih epizod nespečnosti, ki so posledice različnih stresnih dogodkov. Nespečnost je predvsem pri odraslih pogosto tudi zgolj simptom različnih drugih obolenj, kot na primer kronične bolečine, bolezni ščitnice, depresije ... Pri otrocih je nespečnost najpogosteje posledica neustreznih povezav s spanjem in pomanjkanjem časovnih omejitev za spanje.

Tako pri otrocih kot pri odraslih so izrazito pogoste tudi motnje dihanja v spanju, ki vodijo v porušeno arhitekturo spanja in posledično prekomerno dnevno zaspanost. Zlasti pri otrocih pa so pogoste tudi različne parasomnije, pri katerih v bistvu ne gre za prave motnje spanja, ampak za neke dogodke, ki so povezani s spanjem in se lahko pojavljajo v različnih fazah spanja. Med njih prištevamo različna nepopolna prebujanja iz globokega spanja, kot na primer zbujanja z zmedenostjo, nočne strahove in hojo v spanju ter različne parasomnije v REM fazi spanja, kot so nočne more in na REM spanje vezana motnja vedenja.

Kakšne pa so posledice nespešnosti? Kakšne preglavice nam lahko povzroča nespečnost?

Nespečnost se lahko kaže z oteženim uspavanjem, pogostimi nočnimi prebujanji ali zgodnjimi jutranjimi prebujanji. Kot že omenjeno, se posledično zjutraj ne zbudimo dovolj spočiti, prek dneva pa smo prekomerno zaspani. To vodi v utrujenost, razdražljivost, motnje razpoloženja, koncentracije, pozornosti in spominske motnje, pomanjkanje motivacije, energije in inicijative. Posledično lahko pride do šolske neuspešnosti, poškodb pri delu, v prometu, pri mladih tudi do tveganih oblik vedenja.

Kako ravnamo, če nas muči nespečnost? Na kakšne načine si lahko sami pomagamo in kdaj je čas, da obiščemo strokovnjaka za motnje spanja?

V prvi meri je treba ugotoviti, ali gre za primarno ali sekundarno nespečnost, se pravi treba je poiskati vzrok nespečnosti in jo zdraviti vzročno. Zavedati se namreč moramo, da je motnja spanja lahko le simptom neke druge bolezni. Sami si lahko pomagamo predvsem z ustrezno higieno spanja. Svoje težave zaupajmo svojemu izbranemu zdravniku, ta pa nam bo ustrezno svetoval. Napotitev k strokovnjaku za motnje spanja je smiselna v vseh primerih, kjer vzrok nespečnosti ni jasen, kjer gre za težave predvsem v smislu prekomerne dnevne zaspanosti, kjer sumimo na motnje dihanja v spanju, kjer ne moremo razlikovati med različnimi parasomnijami in morebitnimi epileptičnimi napadi v spanju. Obisk stokovnjaka je smiseln tudi pri trdovratnih motnjah cirkadianega ritma spanja in budnosti in različnih motnjah gibanja v spanju.

Kako pa zdravniki pomagate človeku, ki ga muči nespečnost?

Ponovno je terapevtsko ukrepanje v prvi meri odvisno od vzroka nespečnosti. Velikokrat bo zadostovalo že zgolj svetovanje glede ustrezne higiene spanja, ustreznega urnika spanja in podobno. Terapija nespečnosti naj bo vselej vzročna terapija, le v primerih trdovratne, tako imenovane primarne nespečnosti sežemo po uspavalih, pri čemer pa je treba poudariti, da so le ta namenjena zgolj za kratkotrajno uporabo, ki naj ne presega treh tednov, saj dolgotrajna raba uspaval vodi v odvisnost in posledično še slabše spanje.