Zakaj so oznake energijske vrednosti živil na sprednji strani pomembne?

Debelost je ena izmed perečih tem v Evropi in globalno na svetu. Z debelostjo je močno povezana sladkorna bolezen in ljudi je treba naučiti, da spremljajo energijsko vrednost izdelka, da spremljajo, koliko kalorij, koliko energijske vrednosti vnašajo s posameznim izdelkom. Zelo smotrno je, da jemo večje število obrokov z nižjo energetsko vrednostjo. Lahko je količina obroka velika, če jemo na primer solato ali paradižnik, ki imata visoko vsebnost vode, ampak je gostota tega živila energetsko zelo redka, bogata pa je z vitamini, minerali, vlakninami in ta izdelek je na primer izjemno primeren. Medtem ko so na primer maščobna sladka živila energetsko zelo nasičena in so neprimerna za pogosto uporabo. Na ta način bo potrošnik bolje informiran in se bo lahko zaščitil, da v svoje telo ne bo vnašal prevelike količine. Več kot vnašamo po energijski bilanci, bolj se nam nabira zaloga in to je eden glavnih razlogov debelosti. Preveč hrane. Če je input večji od outputa, potem je jasno, da se zaloga nabere. Če ljudje dobijo informacijo o kalorijskem vnosu, bodo lahko pazili na vnos in se lažje odločali med izdelki.

Kakšne bodo torej spremembe?

Tisto najpomembnejše, kar se bo zgodilo je, da bo vsako živilo moralo imeti na sprednjem delu oznako o energijski vrednosti, kar je po mojem mnenju super, ker se potrošnik lahko potem odloči, ali bo vzel izdelek, ki ima 300 kalorij ali bo vzel enega, ki ima 100 kalorij. Tako bo vedel, da lahko vzame banano in jo bo kombiniral še z malo vlakninami in z beljakovinami in bo dobil bolj primeren obrok. Ta odločitev je po mojem mnenju super. Pred kratkim sem ravno prišla iz ZDA, podobno je tudi v Veliki Britaniji, kjer imajo vsa živila označena z energijsko vrednost: v restavracijah, verigah kavarn, v restavracijah s hitro prehrano in si potem prav zaprepaden, ko vidiš, da ima brownie 430 kalorij. To je tretjina dnevnega vnosa, če si na redukcijski dieti, pri tem da ti izjemno dvigne sladkor v krvi in si že čez uro ali uro in pol strahotno lačen in moraš takoj spet nekaj jesti. In ker imaš zadnji okus v možganih sladkor, boš znova želel poseči po nečem sladkem. Na ta način zelo hitro prideš do tega, da znova presežeš priporočen dnevni vnos.

Označevanje živil se je pred kratkim že spremenilo in proizvajalci ne smejo več uporabljati zdravstevnih trditev, razen ko EFSA to dovoli. Kaj so pravzaprav zdravstvene trditve?

Kot zdravstvene trditve razumemo tiste, ki se nanašajo na neko funkcijo v telesu ali pa na nek blagodejen učinek na zdravje. EFSA – evropska agencija za varno hrano je zelo jasno opredelila, da nas zdravilo zdravi, hrana pa hrani. In če naj hrana ima nek blagodejen učinek, potem so zelo jasno definirali tistih 220 plus deset zdravstvenih izjav, ki se v glavnem nanašajo na vitamine, če so vključeni v ta prehranski izdelek. Recimo en primer takega izdelka bi bil mogoče jogurt ljubljanskih mlekarn, ki vsebuje biotin in ima potrjeno zdravstveno trditev – to je eden od vitaminov, ki je bil nekoč v skupini b in se je pokazal kot zelo pomemben – in iz tega naslova ta izdelek lahko nosi zdravstevno trditev. Medtem ko vlaknine niso dovolj za takšno trditev, pa ne zato, ker ne bi bile v redu in zdrave, ampak študije, ki so bile oddane na EFSO niso bile skladne s pričakovanji EFSE, zato so bile vse zdravstvene trditve umaknjene. Se pravi živila smejo imeti določeno zdravstveno trditev samo, če vsebujejo eno od tistih sestavin, za katero je EFSA prejela dovolj znanstvenih člankov, študij in dokazov, da v resnici blagodejno vplivajo.

Kako so se podjetja odzvala na to?

Spremembe so se hitro uveljavile, sploh pa decembra lanskega leta, ko se je zaključilo tudi prehodno obdobje in so se v Sloveniji vsi proizvajalci zelo ažurno in korektno odzvali, tako da so se spremenile tudo reklame za izdelke. Imamo na primer probiotični izdelek, ki je prej svojo podporo imunskemu sistemu skliceval izključno samo na probiotike in so to zadevo rešil tako, da so proizvodu dodali veliko vitamina C, ki pa ima s strani EFSE odobreno zdravstveno trditev za podporo imunskemu sistemu in je ta izdelek še naprej komuniciran na isti način. Torej so ga z nečem obogatili in na ta račun imamo bolj kvalitetne izdelke.

Prihajajo pa še nekatere spremembe?

V novi uredbi, ki bo veljavna od 14.12. 2014, je zelo jasno navedeno, kaj sploh sme biti napisano na živilu. Se pravi kaj smemo na živilo pisati poleg tistih zahtevanih stvari, ki morajo biti - sestava, kaj vsebuje, do kdaj je uporabno, kakšna je količina, kakšna je prehranska vrednost, koliko je soli - a smemo pisati še kakšne druge stvari. Ker sedaj, če pogledate kakšne izdelke, je zraven lahko pripisanih še veliko drugih informacij, s čimer skušajo tudi malo preslepiti ali zavajati. Dobra stran pa je, da potrošniki tako ali tako ne verjamejo vsemu. Vedo, da je mleko zdravo, če je nižja vsebnost maščob, še toliko bolje, da pa bi kdo napisal na primer, da pomaga proti raku, pa tega potrošniki tako ali tako ne verjamejo, kar je pravzaprav zelo dobro. So že toliko informirani.

Na kaj naj bo potrošnik pozoren na deklaraciji?

Poleg kalorijske vrednosti je pomembno, da se pogleda tudi vsebnost sladkorja. Določena živila tako ali tako sama po sebi vsebujejo sladkor, tudi sadje vsebuje sladkor, to je razumljivo, ampak ta sladkor je dober, ker je vsebovan v živilu samem, tudi v mleku je sladkor – mlečni sladkor laktoza je vendar prisoten - pomembno pa je, da živilo nima dodanih sladkorjev. Se pravi, da se ozogibamo sladkarijam, sladkim jedem. Naslednja stvar, ki je zelo odsvetovana ... celo FDA je prejšnji teden izdala red code za transmaščobne kisline in jih ne smatra več za varne. Se pravi po novi regulativi, o kateri sva govorili na začetku, bo potrebno označiti, kakšna je vsebnost teh transmaščobnih kislin. Stvar je v tem, da se jih velikokrat uporablja v industriji, ker so zelo obstojne, cenejše, ampak dokazano imajo zelo veliko škodljivih učinkov za naše zdravje. Med njimi povzročajo raka, tumorje, druga obolenja, mašijo žile, srčno-žilne bolezni. Transmaščobne kisline so zelo nevarne.

Kje pa jih najdemo največ?

V čipsih. Treba je brat deklaracije. Sama teh prigrizkov ne priporočam, če jemo, jejmo pravo hrano, to je le neko mašilo za čustva. V ZDA sem pregledala trgovine in sem našla tudi čips, ki je bil narejen na olivnem olju ali pa na kokosovem olju, oni tudi veliko uporabljajo olje oljne repice. Gre za nenasičene maščobne kisline, kar je zdravo, ampak pri nas pa so v glavnem narejeni iz transmaščobnih kislin.
FDA je prejšnji teden izdala regulativo, s katero je transmaščobne kisline označila za nezdrave. In mislim, da bodo te smernice prišle hitro tudi v Slovenijo , ker mi povzemamo evropsko regulativo, na katero pa močno vpliva tudi ameriška. Znanje se zelo hitro preneaša v Evropo in ko je enkrat nekaj označeno kot nezdravo, pomeni, da bo pritisk na industrijo naj se preorientira, zelo velik. In tako je prav.

Na kaj naj bo potrošnik še pozoren?

Pomembno je še pogledati vsebnost soli. Več kot je soli, slabše je za naše zdravje. Tudi sol po novi zakonodaji ne bo več označena kot natrij, ampak prav kot sol, da bo ljudem natančno jasno, za kaj gre. Če je priporočena količina soli par gramov na dan, mi to presežemo z eno vrečko čipsa, potem pa se moramo zavedati, da vsaka jed, ki jo pojemo, vsebuje sol. Te tri stvari (vsebnost sladkorja, transmaščobnih kislin in soli, op.a.) so recimo najpomembnejše.

Ko gledamo naprej, pa opazujemo, da ni kakšnih umetnih ojačevalcev okusa, emulgatoriji, torej e-ji, aditivi, s katerimi podaljšujejo obstojnost ali pa, da se sploh lahko zmeša nekaj, kar se sicer ne more niti zmešati.

S tem se nam najbrž izbira že precej zoža. Kako naj poiščemo zdrave izdelke?

Tisto, kar lahko rečem za slovensko industrijo je, da je zelo urejena. Dobro sem seznanjena tudi z vzhodno in zahodno evropsko prehrambeno industrijo, balkansko, nekaj delamo tudi z Irsko in moram reči, da so naši proizvajalci tako higiensko, znanstveno in iz zdravstvenega vidika zelo urejeni. Prav pazijo, če se le da, da se aditivu izognejo, pa čeprav bo rok trajanja krajši. Seveda bo izdelek splesniv hitreje, saj so aditivi za to, da preprečujejo plesnitev, ampak je izdelek veliko bolj kvaliteten, če tega ne vsebuje.

To pa je dobra novica, da imate takšno zaupanje v slovenske izdelke ...

To sicer potem pomeni, da imamo nekoliko višje cene hrane, če primerjamo naše cene hrane ali pa nemške, kjer imamo deset do petnajst odstotkov višje cene hrane. Je pa kvaliteta naših izdelkov res zelo visoka. Če pa primerjam z ZDA, je kvalitetna hrana na našem nivoju štirikrat dražja kot pri nas.

Debelost je velik problem v ZDA in ta bolezen je vse bolj pristona tudi v Evropi. Kako jo zajeziti?

V ZDA se je to pokazala kot bolezen revnejših slojev. Premožni belci si lahko privoščijo boljšo hrano in praviloma tudi skrbijo zase, dobro zgledajo in so zdravi. V New Yorku je toliko fitnesov kot Starbucksov. S tem, da ko imajo oni težave s prekomerno težo je ta del res šel en korak dlje, kjer imajo debeli indeks telesne mase 45, pri nas pa je takih primerov bistveno manj. To se predvsem pojavlja pri črnskih ženskah, one so zelo ogrožene, latinosih, celo pri Kitajcih se kaže. In to je zelo pogojeno s ceno hrane. Študija, ki so jo sedaj predstavljal na Mayo Clinic, je pokazala, da za tisti en dolar ali pa tri dolarje, ki jih lahko dajo za hrano, se morajo dobro najesti. Za tri dolarje v ZDA dobiš točno eno kajzerico brez vsega, če želiš, da je kvalitetna. Tam je zdrava hrana res zelo draga, tako da je pri njih po mojem mnenju precej povezano s tem. V Evropi pa se debelost tudi pojavlja in ni povezana samo s tem, da bi se pojavljala pri omejeni skupini, ampak kar generalno.

V Sloveniji smo se vsi zredili. Generalno je povprečje šlo gor, pritisk, ki ga doživljamo pa je, da so manekenke malo višje in še bolj suhe. Medtem ko smo se v povprečju zredili za pet do sedem kilogramov, kar se predvsem pozna kot porast sladkorne bolezni. Tega je zelo veliko, pa še je v porastu. Tudi na Kitajskem se na primer sedaj pojavljajo podobni problemi. Postajajo vedno bolj razvira družba, spreminjajo se prehranjevalne navade, manj se ukvarjajo s športom, manj se rekreirajo, vse bolj sedeča dela, precej smo pod stresom. Če je včasih delavec delala cel dan na njivi, je bilo čisto v redu, če je jedel bolj kalorično hrano, zdaj pa imamo pretežno sedeče delo in so dnevne potrebe okoli 1400 do 1500 kalorij, kar je relativno malo. Se pravi, da bi čisto dobro živeli na nekaj solatkah, sadje, zelenjava in je dovolj.

Kakšen naj bo torej naš jedilnik, da se ne ujamemo v zanko debelosti?

Po smernicah WHO in CINDI Slovenije velja, da naj bi bil naš jedilnik sestavljen iz 50-55% ogljikovih hidratov (po največji možni meri iz polnovrednih virov), 20% beljakovin in 20-25% maščob (t.i.zdravih maščob). Poleg tega pa, da preverimo, kot smo že omenili, koliko sladkorja, transmaščobnih kislin in soli vsebujejo. Izbirajte med polnovrednimi izdelki, ko izbirate med žitaricami in testeninami, prav tako pri kruhu - polnozrnati izdelki imajo zares nekoliko višjo energijsko vrednost in mnogo nižji glikemijski indeks zato boste s primerljivo količino vnesli v telo veliko več vlaknin in boste tudi dlje časa siti. In še droben nasvet: sveže sadje in zelenjava, čim manj obdelano vam bo v največjo koristi in slast.