Težava je bila, da so bili izdelki predstavljeni kot mleto meso; se pravi takšna je bila njihova vizualna podoba, njihova embalaža. Ko smo preverili sestavine, pa smo med njimi našli tudi škrob, prehranske vlaknine, barvila … Torej razne sestavine, ki jih v tem izdelku ne bi smelo biti. Ker po zakonodaji je mleto meso samo meso in manj kot odstotek soli. Predstavitve teh izdelkov so bile torej zavajajoče (zaradi prisotnosti dodatkov bi morali biti označeni kot presna mesnina op. a.).

Pa gre pri tem za dodatke, ki so škodljivi?

Vse dodatke oziroma aditive odobri Evropska agencija za varno hrano (EFSA), torej z vidika varnosti ne bi smeli biti problematični. Je pa res, da pri določenih skupinah ljudi, recimo otrocih, velja previdnostno načelo, zato aditivov, kot so ojačevalci okusa, različna sladila, ne bi smeli uživati. EFSA naredi študije in določi tudi maksimalne vrednosti, ki se živilom še lahko dodajo. Je pa glede na število aditivov, ki obstajajo, nemogoče preverjati, kakšen je učinek dejanskega koktejla vseh teh aditivov. Mi s hrano namreč ne zaužijemo en sam aditiv.

Pri označevanju predpakiranega mletega mesa ste torej odkrili kar precej zavajanja. Kako se lahko potrošnik zavaruje pred tem, da bi ga zavedli?

Brez nekega informiranja, izobraževanja zavajajoče prijeme tržnikov težko prepoznamo. Če bodo nekim kosmičem za zajtrk dodali igračko, otrok tega ne bo prepoznal kot tržno strategijo. Bi pa sicer rekla, da je priporočljivo kupovati čim bolj osnovna živila. Namesto sadnega jogurta lahko kupimo navadnega in vanj vmešamo sezonsko sadje in pol žlice medu.

Koliko nam je lahko pri razkrivanju zavajanja v pomoč seznam sestavin?

Ko kupujemo neko živilo prvič, je vedno smiselno prebrati seznam sestavin, ker zakonodaja določa, da so vedno navedene vse sestavine, ki jih vsebuje izdelek, in sicer v padajočem vrstnem redu glede na njihovo maso. Če je v sadnem jogurtu na drugem mestu sladkor, je torej tega sladkorja v izdelku relativno veliko, sploh, če je sadje navedeno za njim. Potem ga je očitno manj kot sladkorja.

V osnovi nas nekako vodijo evropska priporočila. Recimo oni so nam svetovali, da v določenih izdelkih preverimo količine akrilamida. Zbiramo pa tudi predloge potrošnikov, vedno so za testiranje zanimiva tudi živila, ki so tipično slovenska.

Kakšno težavo je predstavljal akrilamid?

Evropska unija je dala pred leti priporočilo, da članice preverijo količino akrilamida v živilih, ki so bogata z ogljikovimi hidrati. To sicer ne pomeni, da nam nalagajo kakršno koli obveznost. Mi smo se prostovoljno odločili, da bomo to res preverili.

Zakaj je akrilamid problematičen?

Akrilamid je lahko rakotvoren, zato se Evropska unija pogovarja, ali bi na tem področju pripravila kakšno zakonodajo. Rezultati, ki jih zberejo članice, potem služijo kot nekakšna podlaga za pripravo teh zakonov.

Katera hrana pa je na splošno najbolj problematična?

Odvisno, s katerega vidika gledamo. Če gledamo z vidika varnosti, se pravi, ali neko živilo predstavlja tveganje za zastrupitev, potem sem spadajo vsa delikatesna živila, meso, surovo mleko … Če gledamo z vidika kakovosti, pa vsa živila, ki vsebujejo preveč sladkorja, maščobe, soli, ker na nek način predstavljajo tveganje za nastanek raznih civilizacijskih bolezni.

Ste v zadnjem času še za kakšno živilo na slovenskem tržišču ugotovili, da je problematično?

V zadnjem času smo izpostavili tudi sol. Na našem tržišču je mogoče kupiti kameno sol, ki ni jodirana, kar je problematično, ker vemo, da se v Sloveniji pogosteje pojavljajo bolezni ščitnice (pred katerimi jod ščiti op. a.). Zaradi tega bi bilo jodiranje kamene soli smiselno in na to smo opozorili.

Kako pomembno pa se vam zdi označevanje porekla živila?

Poreklo živila je treba navesti vedno, ko bi izpustitev te informacije potrošnika zavedla. Če imamo paradižnikovo mezgo in je na njej naslikana italijanska zastava, potrošnik avtomatsko sklepa, da je država porekla Italija. Pa ni nujno. V tem primeru je izpustitev označitve porekla zavajanje potrošnika. Sicer pa je poreklo obvezno označiti na govejem mesu, Slovenija ima še svoj nacionalni pravilnik, ki zapoveduje označitev porekla svinjskega mesa. Druge evropske države tega pravilnika nimajo. Se pa na ravni Evropske unije pogovarjajo, da bi bilo poreklo smiselno navesti pri vseh vrstah mesa.