Ameriška nevladna okoljevarstvena organizacija Natural Resources Defense Council (Svet za varstvo naravnih virov) je med štiriletnim testiranjem embaliranih vod ugotovila, da jih malo več kot 20 odstotkov vsebuje določene kontaminante, četudi ti ne bi ogrozili zdravja ljudi z imunskim sistemom, ki deluje normalno. Njihovo uživanje se je torej načeloma izkazalo za varno, vendar ne za veliko bolj varno od običajnega vodovoda, saj bi določene znamke vseeno lahko povzročile težave nekaterim bolnikom, posebno tistim, ki trpijo zaradi raka ali aidsa oziroma okrevajo po presaditvi. V tem primeru si je vsekakor priporočljivo priskrbeti rezultate monitoringa vode, ki jo uživamo. Tako kot se kakovost vode razlikuje od vodovoda do vodovoda, se namreč tudi kakovost embalirane vode razlikuje od znamke do znamke.

Pri nas zakonodaja vse obravnava kot pitno vodo in zahteva, da ta ne glede na izvor ustreza določenim kriterijem. Za nadzor vode iz vodovodnega sistema je zadolženo ministrstvo za zdravje, v njihovem imenu pa ga opravlja Zavod za zdravstveno varstvo Maribor. Vse njihove izsledke vam lahko posreduje upravljavec vašega vodovodnega sistema. Za monitoring embaliranih voda je po drugi strani zadolženo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, za njih pa ga opravljata Zavod za zdravstveno varstvo Maribor in Inštitut za varovanje zdravja. Na leto po besedah Nataše Sovič, vodje monitoringa pitnih voda Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, pregledajo od 10 do 20 vzorcev. Njihovi rezultati so dostopni pri ustekleničevalcih ali na ministrstvu.

Ima res boljši okus?

Znanstveniki po vsem svetu so izvedli že kar nekaj študij, v katerih so od ljudi zahtevali, da izberejo najbolj okusno vodo, ne da bi ti vedeli, ali je v kozarcu voda, ki je pritekla iz pipe ali iz plastenke. Po navadi so ugotovili, da po okusu med njima nihče ni znal ravno ločiti. Ponekod je bila bolj okusna voda iz vodovoda, drugič je bila bolj okusna določena znamka embalirane vode.

Zakaj bi onesnaževali?

Uporaba vodovodnega sistema je seveda v primerjavi z ustekleničevanjem veliko bolj trajnostna rešitev. Da bi proizvedli plastiko, potrebujemo surovo nafto, še več je porabimo, ko plastenke prevažamo (nemalokrat celo izven državnih meja) ter celo, ko jih recikliramo. Seveda je slednje veliko bolj smiselno, kot da z njimi polnimo odlagališča za smeti, v katerih se nato razkrajajo še 400 ali celo 1000 let. Nič manj plastenke ne onesnažujejo okolja, kadar jih skupaj z ostalimi smetmi zažgemo, saj se pri tem v ozračje izločajo mnoge nevarne snovi.

Medtem ko obstajajo regije, kjer iz pipe morda ne priteče najbolj neoporečna voda, smo sami lahko srečni, da nismo med njimi. To pomeni, da nam ni treba kupovati plastenk – tudi če se odpravimo na pot, si lahko vodo natočimo v stekleničko za večkratno uporabo. Možnost nakupa embalirane vode pa je seveda praktična, če pri roki nimamo nobene pipe. Zagotovo je takrat bolje kupiti vodo kot sladkano ali gazirano pijačo. Rešuje nas tudi tedaj, kadar vodo iz pipe v določeni stavbi redko puščamo teči, zato se zadržuje v ceveh in izgublja na kakovosti, ali kadar so nekakovostne že same vodovodne cevi. Vendar je tudi v tem primeru vsekakor bolj trajnostno, če svoj denar vložimo v razvoj in vzdrževanje samega vodovodnega sistema.