Vsak pretiran vnos kislin v ustno okolje, torej gazirane pijače, sadni sokovi, razno sadje, hrana s kislinskimi dodatki (citronska kislina, jabolčna kislina ...), klorirana voda v bazenih vpliva na raztapljanje zobnega tkiva. Tudi način vnosa hrane in pijače pomembno vpliva na sam čas kontakta kisline in zob. Srebanje, srkanje in pretirano zadrževanje kislih substanc v ustih ni priporočljivo. Z uporabo slamice je stik kislin z zobmi bistveno omejen. Po jedi se priporoča takojšnja nevtralizacija kislin v ustih z vodo, z mlekom, ustnimi vodami s flourom in brez kislin ter spodbujanje izločanja sline z žvečilnim gumiijem ali pastilami, saj slina zaradi svojih zaščitnih učinkov igra pomembno vlogo pri zaščiti zob in ustne sluznice.

Že nepravilna ustnohigienska navada lahko še dodatno priporome k napredovanju erozije. Nekdo, ki si vestno ščetka zobe takoj po vsakem obroku, misleč, da s tem skrbi za zdravje svojih zob, si naredi več škode kot koristi. Na ščetkanje zob naj se po zaužitju kisle hrane počaka vsaj 30 minut, saj se zaradi nizkega pH ustne votline s takojšnjim ščetkanjem odstrani bistveno več razmehčanega zobnega tkiva. V laboratorijskih raziskavah so namreč pokazali, da bi z uporabo zobne krtačke in zobne paste potrebovali 100 let za odstranitev 1 mm sklenine (zunanje plasti zobnega tkiva), medtem pa ko bi ob ščetkanju bila prisotna še kislina, bi za odstranitev 1 mm sklenine potrebovali le 2 leti. Prav tako zob ni priporočljivo ščetkati tik pred zaužitjem kisle hrane in pijače.

Tudi nekatere motnje prehranjevanja kot npr. anoreksija in bulimija, predvsem pri mladih odraščajočih ženskah, so ključen vir kislin v ustni votlini. Prav tako je pogosto zobozdravnik prvi, ki opazi znake bolezni gastroezofagealnega refluksa (GERB – zatekanje vsebine iz želodca nazaj v požiralnik in tudi v usta), ki zaradi želodčne kisline povzroča nastanek kemično zobnih razjed.

Zaradi brezsimptomatskega (bolečine, občutljivost zob) počasnega procesa raztapljanja zobnega tkiva, zobno erozijo v začetni fazi pacient težje prepozna. Zgodnji znaki erozije zob so gladka, svetleča, glazirana skleninska površina predvsem na nebni strani (pri GERB in motnjah hranjenja), kot tudi na labialni (ustnični) strani, zaobljeni vrški na griznih ploskvah in jamice v središču vrškov. V nadaljevanju poteka erozije se stanjša zobna substanca (poveča se rumeno prosevanje zobovine), zob oslabi, lahko se odlomi, postane občutljiv na zunanje dražljaje, spremeni se celotna oblika zoba in spremeni se ugriz. Zaradi počasnega napredovanja zobne erozije se pacienti niti ne zavedajo svoje destrukcije zob in poiščejo pomoč zobozdravnika zelo pozno, v večini primerov šele, ko opazijo spremembo v estetiki zob.

Zobna erozija je vse pogostejša v modernem načinu življenja. V izogib težavam se priporoča redne obiske pri zobozdravniku. Zobozdravnik običajno prvi opazi začetne spremembe in ugotovi vzročne dejavnike zobne erozije ter sprejme bolnika v obravnavo in nadaljno spremljanje. Z zgodnjo razpoznavo bolezni je mogoče napredovanje erozije zaustaviti in zaščititi zobna tkiva s preventivnimi posegi, kot so odstranitev vzročnih dejavnikov, fluoriranje zob in upoštevanje oralnohigienskih priporočil. Bolnika z motnjami prehranjevanja pa napotimo k osebnemu zdravniku oziroma ustreznemu specialistu. V napredovani fazi bolezni se po natančnen kliničnem pregledu in estetski analizi izvaja obsežnejša protetična oskrba z lepljenimi belimi plombami, estetskimi luskami, onlayi in prevlekami po principu, ki upošteva minimalno invaziven pristop, saj s tem ohranimo večino že tako načete zobne substance.

Viri:

1. T. Samec, J. Jan Vzroki, razpoznava in oskrba bolnikov z zobno erozijo – klinični primer – Zobozdravstveni vestnik 2013/1
2. T. Samec, J. Jan Zobna erozija, zobozdravstveni vestnik 2009/2-3
3. F. Vailati, U. C. Belser Classification and treatment of the anterior maxillary dentition affected by dental erosion: The ACE classification