Kako pristopimo k prizadetemu?

Nikoli ne ocenjujemo krvnega obtoka, ne merimo pulza, ne iščemo žil in ne gledamo zenic. Za nas je pomembno le, ali človek diha ali ne.

Ko vidimo, da se je nekdo zgrudil, je treba najprej zavarovati okolje in poskrbeti za varnost. Ko to storimo, pristopimo k poškodovani osebi s tiste strani, v katero ima obrnjeno glavo. Ko imamo bolnika na dosegu roke, pokleknemo k njegovemu boku, ga primemo za roke ali ramena in ga na rahlo stresemo, ogovorimo in pogledamo, ali se odziva. Če ni nobenega odziva, če se oseba ne začne pogovarjati z nami, ne odpre oči in se ne premika, je to za nas znak, da je oseba nezavestna in da ima lahko srčni zastoj. V takem primeru moramo takoj opozoriti okolico, da oseba potrebuje pomoč. Privabiti je treba ljudi in preveriti, če oseba diha ali ne. Nato pokličemo 112 in takoj povemo, da potrebujemo nujno medicinsko pomoč, ker je oseba nezavestna in ne diha (kadar ugotovimo tudi to).

Kako preverimo ali oseba diha ali ne?

Dihanje preverimo tako, da nezavestni osebi zvrnemo glavo nazaj, da mu sprostimo dihalno pot. Eno roko mu damo na čelo, drugo pod brado, na kost in ne na mehka tkiva, in nato zvrnemo glavo nazaj. Če v pacientovih dihalnih poteh ni tujka, bo v tem položaju dihalna pot prosta, saj se mišice in jezik odmaknejo od zadnje stene žrela.

Sedaj moramo oceniti dihanje. To storimo tako, da se z ušesom približamo bolnikovim ustom ter poslušamo, čutimo in opazujemo prsni koš. Če človek diha, bomo to opazili tako, da se bo njegov prsni koš ritmično premikal navzgor in navzdol, približno 12- do 16-krat na minuto, poleg tega pa bomo čutili njegovo sapo in slišali dihanje. Če oseba ne diha oziroma če nismo prepričani, ali oseba diha, ravnamo, kakor da ne. Pri tem je pomembno poudariti, da če oseba ne diha, pomeni, da ji tudi srce ne dela. Dihanje pri tem ocenjujemo največ 10 sekund, in če ob tem ugotovimo, da oseba ne diha, najprej in takoj pokličemo reševalce na telefonsko številko 112.

Oživljanje

Ko smo ugotovili, da oseba ne diha, začnemo z oživljanjem in sicer najprej z masažo srca. Če osebe do tedaj še nismo slekli, to storimo sedaj. Slečemo le zgornji del trupa, nato pa je potrebno pogledati, kje ima oseba prsni koš in kje ima prsnico. Prsni koš sega od ključnic do spodnjega dela reber. Prsnica je ploščata kost, ki leži vzdolžno na sredini med rebri. Na prsnici določimo točko, ki je na sredini prsnega koša, vzamemo svojo dominantno roko (če smo desničarji desno, če smo levičarji levo), prekrižamo dlani in prste, se nagnemo pravokotno nad osebo, dlani položimo na srednjo točko prsnega koša in pričnemo pritiskati.

Pritiskamo za približno tretjino debeline prsnega koša, pri odraslih to v povprečju pomeni od 4 do 5 centimetrov globoko, s frekvenco približno 100-krat na minuto, zaporedoma pa pritisnemo 30-krat. Ko končamo s pritiskanjem, damo osebi dva vdiha. Ker je med pritiskanjem glava najverjetneje spremenila položaj, je treba ponovno sprostiti dihalno pot. Glavo torej zvrnemo nazaj, stisnemo nosnice poškodovanega človeka in dvakrat vpihnemo naš izdihan zrak v njegova usta. Vpihnemo povsem normalen izdih, ali je bil vpih pravilen in uspešen, pa vidimo tako, da opazujemo njegov prsni koš. Če se je ta dvignil, pomeni, da je bil dih pravilen, če se ni dvignil, pa da smo nekaj naredili narobe. V slednjem primeru hitro popravimo položaj glave in še enkrat vpihnemo zrak. Če še vedno ni odziva, pomeni, da ne znamo dajati umetnega dihanja ali da se nekje v dihalni poti nahaja tujek, zato je bolje nadaljevati samo z neprekinjenim pritiskanjem na prsni koš. Če pa smo videli, da je naše umetno dihanje uspešno in se prsni koš ob vpihu dvigne, nadaljujemo z oživljanjem v razmerju 30 pritiskov: 2 vpiha. Pritiskanje (30-krat) in vdihavanje (dvakrat) ponavljamo, dokler na kraj dogodka ne prispejo reševalci oziroma dokler nas nekdo ne zamenja.

Z masažo srca potiskamo kri po telesu in vzpostavimo šibak krvni obtok, ki zagotovi vsaj delno prekrvaitev možganov. Možgani so namreč najbolj občutljiv organ v telesu, po 5 minutah brez krvnega obtoka, ki prinaša kisik, začnejo nepovratno odmirati. In 5 minut mine zelo hitro! Pomembno je tudi, da masažo srca prekinjamo čim manjkrat in za čim manj časa. Vsakič, ko prenehamo z masažo, se krvni obtok ustavi in možgani ter drugi organi ostanejo brez kisika.

Oživljanje z avtomatskim defibrilatorjem (AFD-jem)

Avtomatski defibrilatorji se med seboj sicer nekoliko razlikujejo, a gre vedno za podobno zadevo. V osnovi imamo škatlo in elektrode, ki so videti kakor nalepke. Napravo odpremo, ko dvignemo pokrov pa se naprava običajno tudi avtomatsko vklopi. Ker ima naprava vgrajena govorna navodila in ekran, na katerem se izpisujejo popolnoma vsi koraki, je vse, kar moramo storiti le, da sledimo navodilom.

Elektrode se zalepijo na sprednjo stran prsnega koša, pri vseh ljudeh na isto mesto. Na vsaki elektrodi je tudi narisano, na katero stran in kam jo moramo prilepiti. Eno prilepimo na desno stran prsnega koša zgoraj, nad prsmi, drugo pa na levo stran spodaj, pod prsmi, nekoliko bolj ob strani. Elektrode nalepimo takrat, ko nam to pove naprava. Ko to storimo, nam naprava pove, da se moramo umakniti, da bo analizirala ritem, nato priporoči izvedbo elektrošoka ali pa ne. Če ga priporoči, ga izvedemo sami in sicer tako, da pritisnemo na označeni gumb, pred tem pa se seveda vsi umaknemo, da se ne dotikamo prizadetega. Nato spet nadaljujemo s temeljnimi postopki oživljanja, elektrode pa pustimo prilepljene. Čez 2 minuti nas bo naprava ponovno opozorila, naj se umaknemo, analizirala ritem in sporočila, ali naj izvedemo elektrošok ali ne. Elektrošoka nikakor ne moremo izvesti, če naprava ugotovi, da to ni potrebno in nam tega ne priporoča.

Defibrilator uporabimo vedno in takoj, ko je na voljo. Uporabljamo ga za vzpostavljanje normalnega srčnega ritma, da srce spet začne normalno utripati, da lahko prekrvavi možgane. Hkrati je pomembno vedeti, da defibrilator ni nadomestilo za masažo srca in umetno dihanje, temveč je le dopolnitev! Uporabljamo ga lahko tudi, če oseba leži na kovinskih tleh in če dežuje, pomembno je le, da oseba ne leži ravno v vodi in da so mesta, kamor bomo prilepili elektrode, popolnoma suha. Elektrode je treba prilepiti obvezno na golo kožo, nikoli čez obleke, z osebe pa je potrebno odstraniti ves nakit in druge dodatke. Škode z defibrilatorjem ne moremo narediti, zato ga je treba uporabiti vsakič, ko ga imamo na voljo.