Divja pesa je predhodnica naših vrst

Izvira iz jugozahodne Evrope ter obal Sredozemskega morja. Prvič so jo kultivirali v Babilonu pred 4.000 leti. Prva kultivirana oblika pese se je imenovala mangold, iz nje pa so se razvile današnje vrste, kot so rdeča pesa, sladkorna pesa ter krmilna pesa. Rdečo peso so kot zdravilno rastlino gojili že stari Grki in Rimljani, kot vrtnina pa je bila prvič omenjena v šestnajstem stoletju. Danes je razširjena od subtropskih krajev pa vse do skrajnega severa.

Uporabljamo jo kot hrano in v zdravilne namene

Rdeča pesa je lahko okrogle oblike ali pa je podolgovata oziroma valjasta. Kuhano rdečo peso uporabljamo za solate, surovo pa v zdravilne namene. Surovi gomolji rdeče pese so lahko vso zimo shranjeni v kleti ali v mivki. Z mivko zasuta zrela rdeča pesa ostane sveža 5–6 mesecev. Vse do pomladi se lansko rdečo peso lahko dobi na večjih tržnicah, poleti pa so na voljo skoraj povsod. Manjši surov gomolj mlade rdeče pese lahko poleti izpulimo iz zemlje, operemo, olupimo in ga pojemo kot jabolko. Na tanke rezine narezana surova rdeča pesa je odlična kot priloga k suhi hrani in narezkom, naribana surova rdeča pesa ali narezana na tanke trakove pa je čudovit dodatek in popestritev v zeleni ali drugi solati. Spomladi nabrane mlade liste lahko tudi uporabljamo za solate in juhe.

Pesin sok za boljšo kri

Surova rdeča pesa je zelo sočna in polna zdravilnega rdeče vijoličnega soka. Ko jo lupimo, imamo rdeče prste. Nastrgamo jo in si sproti iztiskamo dnevno svež sok iz surovih gomoljev. Zaužijmo ga na tešče oziroma na prazen želodec z nekaj vode. Iz enega kilograma surove rdeče pese dobimo do pol litra soka. Odrasli lahko popijemo največ pol litra soka surove rdeče pese na dan, dva meseca brez prekinitve. Za mlade do 20 let se priporoča največ 3 decilitre soka dnevno, dva meseca brez prekinitve, za otroke do 15 let 2 decilitra ter za otroke do 10 let 1,5 decilitra. Za krepitev in čiščenje krvi narežemo dva šopka mladih pesinih listov in šopek peteršilja, prevremo za 15 minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane 3–4 surove rdeče pese do velikosti pomaranče. Vse to na koncu prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo od štedilnika. Tako pripravljeno juho jemo dvakrat na dan.

Nezahtevna rastlina

Rdeča pesa je nezahtevna rastlina, ki uspeva povsod, kjer je lega dovolj svetla in topla. Zlahka jo pridelamo na domačem vrtu ali na njivi ter uživamo čez vse leto. Sorte z okroglimi gomolji so manj zahtevne od podolgovatih. Za shranjevanje preko zime odrežemo liste vsaj dva centimetra od gomolja, tako da pri morebitnem kuhanju iz nje ne izteče sok. V kleti hranimo gomolje rdeče pese posute s peskom, v manjših količinah, ki se prej porabijo, pa tudi na policah, kjer kroži zrak. Temperatura zraka, kjer shranjujemo rdečo peso, naj bo približno med šest in osem stopinj Celzija. V mestih lahko jeseni kupimo rdečo peso od kmetovalcev ter si jo sami shranimo za zimo. Olupljene in na kolobarje narezane gomolje naložimo v kozarce, po želji dodamo malo mlete kumine in prelijemo z jabolčnim ali vinskim kisom. Tako nam bo na voljo vedno, ko si jo bomo zaželeli ali potrebovali.