Slovenska ljubezenska zgodba prinaša upanje

"Seveda pridejo težki trenutki," je iskrena Nina Wabra Jakič, ki je po nesreči z avtomobilom pred štirimi leti čez noč ostala prikovana na invalidski voziček. "Sploh ko se enkrat znajdeš v resničnem življenju, prideš iz tistega kokona, v katerem te najprej vsi čuvajo in skrbijo zate. Seveda tudi pogrešam določene stvari. Ampak odločila sem se, da se bom osredotočila na tisto, kar lahko še vedno počnem." Po tistem usodnem majskem dnevu je hitro dozorela. "Ugotovila sem, kaj pravzaprav hočem od življenja in česa nočem. Sedaj se poskušam držati tega, da res počnem stvari, ki me veselijo." Preprosta modrost, ki pa se je ni vedno lahko držati.

Ko se je tisto pomlad zbudila iz kome, je bilo nekaj časa videti, kot da se bodo vse njene sanje razblinile. S tedanjim partnerjem sta se razšla, saj je priznal, da je vse skupaj zanj preveč. Bala se je, kako bo s službo. A danes je tako zaposlena kot tudi srečno poročena. Z dvanajst let mlajšim Galom Jakičem sta se spoznala, ko je bila slabo leto po nesreči še vedno na rehabilitaciji. In kmalu zatem sta se že zaročila. Toda kot je žal v navadi v resničnem življenju, se tu zgodba ne zaključi s "srečno sta živela do konca svojih dni." Mesec dni po zaroki sta oba sedela v ordinaciji njenega zdravnika, ki jima je bil prisiljen predočiti, da se bosta morala soočiti še z boleznijo. Nina je zbolela za rakom.

"Spogledala sva se in se začela smejati," pripovedujeta, kakšna je bila njuna reakcija. "Zdravnik se je samo prijel za glavo in se čudil, kaj nama ni jasno. Ampak enostavno pomisliš, kaj vse te še lahko doleti." Vendar kljub slabi izkušnji s prejšnjim partnerjem, ki ji ni zmogel stati ob strani, Nina v Gala ni nikoli podvomila. "Ta izkušnja naju je kvečjemu še bolj povezala," pripoveduje. "Fizično naju je sicer precej zdelala, psihično ne toliko." Je pa prepričana, da je bilo njemu veliko težje, saj se je počutil tako nemočnega. "Meni res ni bilo težko, ker sem zdravnikom 100-odstotno zaupala in sploh nisem pomislila, da bi šlo lahko slabo," pove večna pozitivka.

In res ni šlo slabo. Nekje na polovici zdravljenja s kemo- in radioterapijo sta se Gal in Nina celo poročila. "In zažurali smo ga kar orenk," se nasmeji nekdanja novinarka, sedaj pa predstavnica za odnose z javnostmi. "Plesali smo čisto cel dan, mislim, da smo šli samo za tisto večerjo malo za mizo." Medtem ko je njene starše močno skrbelo, kako bo vse skupaj sploh zdržala, je njo skrbelo samo eno: da do poročnega dne ne bi zdržale njene obrvi in trepalnice. "Lasje niso, obrvi in trepalnice pa so mi začele izpadati malo po poroki. Tako da je res samo vesolje poskrbelo, da sem si lahko namazala trepalnice," razlaga z žarom v očeh. "In tisti dan nisem bila čisto nič utrujena. Mislim, da me je pokonci držalo to vznemirjenje."

Ovire so samo v glavi

Oba z Galom ne razmišljata o ovirah, temveč o izzivih. "Če boš njemu rekla, da je nekaj ovira, se bo tega lotil še rajši," se smeji Nina. Da se nikoli ne vda, pa ga je življenje pravzaprav naučilo že zelo zgodaj. Komaj 13 let je imel, ko je zaspal kot nadobuden športnik in izredno živahen mladenič ter se zbudil hrom. Shodil ni več nikoli. "Tako te življenje enostavno postavi pred dejstvo, da je konec brezskrbnega otroštva, kjer greš ti lahko ven in prideš domov, kadar hočeš," pove. Je pa v svoji otroški naivnosti vseeno dolgo verjel, da bo kmalu vse po starem. Treniral je atletiko in trenerju zatrjeval, da bo že čez par mesecev spet na treningih. A se to ni zgodilo in kot invalid se k atletiki ni nikoli več vrnil. Namesto tega se je začel ukvarjati s smučanjem.

Oba sta kljub invalidnosti zaživela polno življenje. A prepričana sta, da jima je to uspelo tudi, ker so njuni bližnji kljub vsem nesrečam, ki so ju zadele, ostali pozitivni. "Ko se ti kaj takega zgodi, si v šoku," pripoveduje Gal. "Potrebuješ nekakšen odziv okolice. Ta ti pokaže, kakšna je tvoja situacija v resnici. In če je ta odziv pozitiven, se ti vse skupaj zagotovo ne zdi več tako nepremostljiv problem." Je pa res, da mora vsak sam priti do zaključka, da invalidnost še ne pomeni konca življenja, menita oba. "Vsak mora sam ugotoviti, da je samo izguba časa razmišljati, kako je bilo prej fajn, namesto da bi svoj čas porabil, da bi ti bilo fajn zdaj," poudari smučar, ki se je udeležil tudi paraolimpijskih iger. "Jaz grem vsakič naprej," pa o sebi pove Nina. "In hvala bogu, da grem lahko naprej."