Zdravniki so njegovi ženi rekli, naj se pripravi na najhujše, a k sreči je preživel. ''Rekli so, da če mi na poti do bolnišnice v helikopterju ne bi še dajali transfuzije krvi, da me danes ne bi bilo več med živimi. Moj prsni koš je bil tako poln krvi, da se moja pljuča niso več raztegnila. Morali so narediti dve luknji v prsnem košu, da so najprej iztisnili kri ven, nato pa so mi dali transfuzijo krvi kar na gozdnih tleh.'' Bil je v tako hudih bolečinah, da niti morfij in močna doza ketamina nista pomagala. V bolnišnici je bil dva tedna v komi in ko se je zbudil, mu niso dovolili, da se pogleda v ogledalo, saj je imel tako hudo poškodovan obraz. Šele po operacijah, ko je videl rentgenske posnetke lobanje, se je zavedel, kako hude poškodbe je utrpel in kako neverjetni so kirurgi, ki so ga dobesedno znova sestavili skupaj.

Posnetki na fotografijah kažejo, kako so kirurgi s pomočjo 13 kovinskih ploščic in 52 vijakov znova sestavili njegov obraz. Danes je leto dni po njegovi nesreči in čeprav je ostal skoraj brez obraza, trenutno ne bi prepoznali, da je prestal tako hudo nesrečo. Nanjo ga spominja le klik, ki ga Andy sliši, ko odpre usta. Andy se zaveda, da je dobil novo priložnost za življenje in odslej ga namerava živeti bolj zavedno. Postal je redni darovalec krvi in k temu spodbuja tudi druge. ''Več ljudi kot daruje kri, bolje je. Darovalci krvi so mi rešili življenje. Danes se zavedam, da sem tu samo po zaslugi popolnih neznancev, ki so to storili zame. Sedaj pomagam promovirati darovanje krvi, saj naše zdravstvo potrebuje darovalce, še posebej iz krvne skupine 0 negativno. To so najboljši darovalci, ker so univerzalni. Njihovo kri lahko dajo komur koli, ne glede na krvno skupino, kar je ključnega pomena v nesrečah, kot je bila moja, ko ni časa za testiranje krvi.''

Andy pa je nadvse hvaležen tudi svoji ženi, ki je v času njegove nesreče ostala prisebna. ''Preden se je to zgodilo, sem mislil, da sem jaz glava gružine. Sedaj je očitno, da je to moja žena. Neverjetno je, kakšno moč je pokazala, ko sem bil nezavesten. Štiri dni ji niso znali povedati ali bom preživel ali bom umrl. Šla je skozi ves ta pekel in zraven še skrbela za dva najina otroka. Nikoli več ne bom vozil motorja na neoznačenih poteh in tudi moj 10-letni sin ne sme več voziti motorja.'' A kot pravi želja po tem, da bi se z motorjem vozil po neznanih gorskih poteh še ostaja, a se ji upira. ''Včasih še dobim željo po tem, da bi si nataknil rokavice in škornje in se podal po gorskih poteh in odkril, kam peljejo.''