Kako lahko obarvamo kožo – kaj vse sodi med tetovaže?

Travmatske tetovaže nastanejo naključno ob poškodbi z umazanim predmetom, ki po zacelitvi pusti za seboj obarvanje (pigmentacije). To se na primer dogaja pri nesrečah s kolesom ali motorjem, ki pustijo kožne odrgnine in obarvanje kože zaradi drgnjenja ob asfalt na cestah. Podobno se zgodi pri zbodljaju s svinčnikom. Travmatske tetovaže so običajno posledica obarvanja s karboni, kovinami ali samo umazanijo (grafitne).

Amaterske tetovaže

Običajno si jih napravijo ljudje sami ali pa jim jih napravijo znanci ali prijatelji, ki se na profesionalno tetoviranje ne spoznajo. Pri tem ponavadi uporabljajo tuš ali indijsko črnilo (karbonsko) za nalivno pero, oglje ali celo prah. Njihov izgled je večinoma zelo enostaven in brez umetniških vrednosti.

Profesionalne tetovaže

Profesionalne tetovaže nastajajo ob vnašanju dveh vrst barvil v kožo. Različna barvila so lahko anorganske narave (kovine, metali: kadmij, merkurij, kobalt, baker) ali organske spojine. Profesionalne tetovaže so v preteklosti nastajale v zvezi s kulturnimi običaji, povezane s starimi, tradicionalnimi običaji in navadami določenih narodov. Takšna je na primer kulturna dediščina številnih prebivalcev otokov v Južnem Pacifiku.
Na drugi strani pa so moderne profesionalne tetovaže, ki jih ustvarjajo za to posebej izobraženi ˝umetniki ˝ s posebej prirejenimi pištolami za vnašanje barvil v kožo. Barvila so pri tem vnesena globoko v usnjico.

Pri svojem delu uporabljajo različne vrste pigmentov in barv, njihove umetnine pa se razpenjajo od čisto enostavnih enobarvnih do zelo obsežnih, zapletenih, sestavljenih iz najrazličnejših barv različnih izvorov. Nihče izmed tetoviranih praviloma ni seznanjen z vrsto in izvorom barvila.

Medicinske tetovaže

Z njimi zaznamujejo posebna mesta za obsevalno terapijo, pri tem se uporablja v glavnem indijsko črnilo (karbonsko). Postopek tetoviranja praviloma opravi zdravnik.

Kozmetične tetovaže

Kozmetične tetovaže so namenjene za trajno ličenje (permanentni make-up). Predstavlja praktično rešitev za številne ženske, ki zaradi kakršnegakoli razloga, največkrat pomanjkanja časa, želijo biti hitro in stalno urejene in naličene. Na ta način lahko za daljše obdobje zarišejo obrvi, obrobijo ustnice in oči, obarvajo ustnice in lica (rdečilo). Takšni postopki so čisto običajne tetovaže, pri katerih se barvilo vnaša v usnjico. Po operaciji dojk zaradi različnih razlogov je možno s takšno kozmetično tetovažo narediti obris bradavice. Takšno tetoviranje prihaja v poštev tudi pri prikrivanju določenih kožnih bolezni, na primer nepigmentiranih delov kože pri vitiligu, obarvanje obrvi pri alopeciji, prekrivanje starih tetovaž, brazgotin ...

Barvila, ki se pri tem uporabljajo, vsebujejo v glavnem železov in titanijev oksid – sestavljajo rjavo, črno, rdečo ali kožno oziroma belo barvo.

Opravljanje kozmetičnih tetovaž je skoraj povsod po svetu zaenkrat nenadzorovano, čeprav gre za agresiven postopek vnašanja tuje snovi skozi kožo v človeško telo, kar praviloma sodi v zdravstvene ustanove.

Barvila, ki se uporabljajo za tetoviranje

Barve, ki se uporabljajo za tetoviranje, predstavljajo poseben problem, ki na eni strani lahko privede do določenih reakcij po opravljenem postopku tetoviranja, na drugi strani pa takrat, ko želimo tetovažo odstraniti.

Dandanes na žalost nikjer ne obstojajo normativi oziroma kontrolirani postopki za oznako barvil, ki se uporabljajo za tetovaže – imena barv so običajno navedena opisno, proizvajalcem namreč ni potrebno navajati natančne kemične sestave. Barve so registrirane kot kozmetična sredstva ali barvni dodatki, zato niso podvržena strogim regulativnim postopkom, ki so zahtevana za zdravila. Skrb vzbujajoča je pa je seveda kvaliteta samih pigmentov in na drugi strani tudi dodatkov (aditivov), ki so barvam dodani.

In še več - številne barve, ki se danes uporabljajo za tetoviranje, sploh niso odobrene za uporabo na koži. Tako na primer nekateri ljudje za takšne postopke uporabljajo celo barve za tiskalnike in, verjeli ali ne, celo barve za avtomobile.

Res je, da tetovaže sčasoma bledijo; to se zgodi zaradi vpliva ultravijoličnih žarkov, luščenja in obnavljanja povrhnjice in delno tudi zaradi delne odstranitve s pomočjo imunskega sistema (»permanentni make-up« z leti izgine ...)

Poseg profesionalne tetovaže se izvaja z majhnim električnim aparatom, ki je sestavljen iz »pištolice«, na kateri je rotirajoče pero z držalom za iglice (iglic je lahko več kot 10), s posodico z barvilom so povezane s cevko. Na prvi pogled aparatura izgleda kot preprost šivalni strojček; držalo se pomika iznad kožnega površja navzdol do usnjice v koži, kjer v to plast kože sprošča barvilo. Hitrost postopka se uravnava s stikalom oziroma pedalom.

PERMANENTNI MAKE-UP – TRAJNO LIČENJE – SODI MED TETOVAŽE!

KAJ VSE GRE LAHKO NAROBE?

Dermatologi seveda želimo, da bi bili pred odločitvijo za postopek tetoviranja uporabniki natančno in objektivno seznanjeni s TVEGANJI in MOŽNOSTMI NASTANKA STRANSKIH UČINKOV med in po postopku tetoviranja.

Zapleti, do katerih lahko pripelje tetoviranje so seveda manj pogosti pri profesionalno opravljenem tetoviranju, kadar se dosledno upoštevajo higienski principi in se poseg opravi s sterilnimi instrumenti.

1. Okužbe

Najbolj pogosto privede postopek tetoviranja do nastanka okužb z bakterijami, lahko tudi z glivicami in virusi (herpes simplex). Znaki okužbe se pojavijo kmalu po posegu: tetoviran predel postane dodatno pordel, otekel, boleč, ranice se ne celijo, iz njih izceja gnoj. Med takšne zaplete sodijo kožne okužbe kot so impetigo, celulitis, nastanek ognojka (absecsa) ... do takšnih zapletov praviloma ne pride, če se tetoviranje opravi pod sterilnimi pogoji, s sterilnimi instrumenti (sterilnimi iglami za enkratno uporabo) ob ustrezni dezinfekciji kože …

2. Alergične reakcije

Alergične reakcije lahko nastanejo lokalno, na mestu tetovaže ali pa sistemsko, pri tem prizadenejo še druge organske sisteme. Pogosto pride do razvoja alergije na živo srebro, ki se običajno nahaja v rdečem barvilu (cinnabar), ki pa se na srečo uporablja le izjemoma. Kemična snov, imenovana parafenilenediamin (več nekoliko kasneje), ki se tudi uporablja pri tetoviranju, neredko povzroči nastanek kontaktnega dermatitisa.

- Velik problem pri takšnih alergičnih reakcijah predstavlja dejstvo, da se vnesenih barvil potem, ko se nahajajo v koži v usnjici ne da na noben način (razen s kirurško odstranitvijo celotnega tetoviranega predela kože) odstraniti, zato so takšne posledice dolgotrajne in zelo neprijetne.

- Alergična reakcija na sestavine barvil se lahko razvije kasneje, po nekaj letih.

- Zaradi alergijske reakcije lahko pride do težav tudi pri odstranjevanju tetovaž z laserji. Ob takšnem postopku se v koži barve »razbijejo«, drobni delci barvil pridejo v direkten stik z imunskim sistemom, kar lahko privede do obsežnejših reakcij, v skrajnih primerih celo do alergijskega šoka.

- Tudi t. i. »začasne tetovaže« lahko predstavljajo velik problem. Na reakcije po začasnih tetovažah sem postala tudi posebej pozorna, ko sem se z njimi sama srečala pri svojem ambulantnem delu. To se je zgodilo pred kakšnimi štirimi leti, ko so starši pripeljali na pregled dve deklici, osnovnošolki, z začasnima tetovažama na koži. Začudeni so bili, ko so se jima po nekaj tednih na predelih »začasne, poletne« tetovaže začeli pojavljati srbeči izpuščaji, rdečina, oteklina in srbeči mehurčki, ki sami od sebe nikakor niso izzveneli. Kasneje sem se s podobnimi reakcijami še nekajkrat srečala, vedno pri otrocih oz. najstnikih.

Tetovaže s kano!

Nekatere začasne črne tetovaže s kano vsebujejo namreč poleg »naravnega« barvila – kane, tudi razne dodatke, med njimi pogosto kemično snov para-phenylenediamin (PPD). Seveda vsebujejo omenjeno snov tudi barve za lase, ki vsebujejo črno kano.

V zadnjih treh letih so objavljeni številni strokovni prispevki, v katerih so opisane številne preobčutljivostne reakcije, zlasti pri mladostnikih, ki neredko želijo okrasiti svoje telo s tetovažo in se odločajo za začasno varianto. Le-ta naj bi bila bolj »varna«, in predvsem prehodna. Aktualna je še posebno v poletnih mesecih, ko razgalimo večino svojega telesa. Takšnih tetovaž je na tržišču vse več. Tako da je tudi možnosti za razvoj t. i. senzibilizacije (razvoja preobčutljivostne reakcije) vse več in več. Za večino takšnih reakcij na koži je ob uporabi barvila črne kane odgovorna predvsem zgoraj omenjena snov parafenildiamin (PPD). Zaradi številnih primerov pojavljanja kožne preobčutljivosti jo je ameriško Združenje za kontaktni dermatitis (American Contact Dermatitis Society) poimenovalo za »alergen leta 2006«.

Na koži se lahko pojavijo številne preobčutljivostne reakcije, kot so:

- vulgarni ekcem, tudi v zelo resni bulozni obliki,
- urtikarija in angionevrotični edem,
- otekline,
- dolgotrajne lihenoidne reakcije,
- reakcije z mehurji, ki spominjajo na eritema multiforme,
- razširjena granulomatozna reakcija,
- hiperpigmentirane lise,
- hipopigmentirane lise.

Za takšne reakcije so dovzetni zlasti tisti posamezniki, ki so nagnjeni k alergijam, imenujemo jih atopiki. Zdravljenje kožnih težav pri preobčutljivostnih reakcijah je simptomatsko – kar pomeni, da z zdravili (največkrat s tabletami in kremami) odpravljamo oz. blažimo vidne znake kožnega obolenja. Vzročno zdravljenje pa je bolj zahtevno in pomeni dosledno izogibanje vsem barvilom in drugim snovem, ki bi utegnile vsebovati PPD, to so zlasti določene barve za lase in že omenjene začasne tetovaže. Tetovaže z rastlinskim barvilom kano so s strani FDA (Foood and drug Administration) V Ameriki prepovedane. Omenjeno barvilo se v ZDA sme uporabljati le za barvanje las.

3. Vnetne reakcije

Na predelu tetovaže lahko nastanejo vnetne reakcije, navzven opazne kot čvrsti vozlički – tako imenovani »tujkovi granulomi«, ki lahko na predelu ustnic motijo govor in prehranjevanje … Okoli barve, ki jo imunski sistem zazna kot tujek, pride do vnetne reakcije, ki skuša tak tujek omejiti.

4. Prenos bolezni

Največjo nevarnost nestrokovno in nehigiensko opravljenega postopka predstavlja prenos povzročiteljev različnih bolezni, ki se lahko prenašajo s krvjo: virus hepatitisa B, C in HIV. V zvezi s tem naj navedem podatek, da ameriška krvna banka načeloma ne sprejema krvi krvodajalcev, pri katerih je bilo v zadnjem letu opravljeno tetoviranje kjerkoli na telesu. Podatek nosi brez dvoma v sebi pomembno sporočilo.

5. Brazgotine

Pozne posledice, ki so tudi najbolj pogoste, pa predstavljajo grde hipertrofične brazgotine in tumorozne brazgotine (keloidi), zlasti pri posamezniki, ki so nagnjeni k grdemu brazgotinjenju.

6. Težave pri diagnozah

Tetovaže, zlasti tiste, ki vsebujejo v barvah železov oksid in težke kovine, lahko zaradi interference predstavljajo problem pri opravljanju oziroma interpretaciji določenih medicinskih diagnostičnih postopkov, na primer magnetni resonančni preiskavi. Takšne preiskave lahko privedejo tudi do opeklin in otekanja predelov, kjer so v koži pigmenti. Zato je zelo pomembno, da posamezniki pred takšnimi posegi o tetovažah obvestijo zdravnika radiologa, ki slikanje opravi.

7. Nezadovoljstvo s tetovažo

Najbolj pogost in najbolj neprijeten zaplet pa je NEZADOVOLJSTVO s tetovažo. Prisotno je približno pri polovici tetoviranih.

Odstranjevanje tetovaž

Več kot polovica ljudi, ki so tetovirani, s tetovažo niso zadovoljni, nekateri, se sčasoma svojih tetovaž naveličajo. Motivacija za odstranitev tetovaž se lahko pojavi zaradi psihične dozorelosti in obžalovanja, v nekaterih primerih pa gre za pritiske okolice – tetovaže lahko ovirajo pri iskanju zaposlitve, pridobivanju socialnega statusa, vključevanju v nekatere verske sekte. Ker večina ljudi raje živi v sedanjosti kot pa v načrtovanju prihodnosti, so tetovaže še zmeraj zelo popularne. Zanimivo je, da se kadilci trikrat pogosteje odločajo okrasiti svojo kožo kot nekadilci, ponavadi mlade ženske, ki živijo v kampusih ali opravljajo vojaške službe. Približno 94 % tetoviranih uspešnih žensk je s svojimi tetovažami zadovoljnih (čeprav obstaja možnost, da so se na vprašanje odzvale po večinoma le tiste ženske, ki jim postopkov ne obžalujejo), približno 55 % teh žensk se je za tatu odločilo šele po tem, ko so se okraševanja telesa poslužili že njihovi prijatelji. Kljub zgornjim podatkom pa je 38 % tetoviranih ljudi omenilo probleme, 28 % pa jih je celo razmišljalo o odstranitvi tetovaže. Telesne poslikave v družbi večinoma niso sprejete, tetovirani ljudje pa so celo lahko celo označeni kot 'ljudje, ki imajo probleme z avtoriteto in sprejemanjem ukazov', asocialni, agresivni ali nezreli ljudje.

Za odstranjevanje so nam na voljo različne metode:

1. laserska kirurgija,
2. klasična kirurgija,
3. dermabrazija (brušenje kože),
4. salabrazija,
5. kriokirurgija,
6. kozmetična tetovaža oziroma prekrivanje.

Metode so agresivne, običajno dolgotrajne, drage, za seboj lahko pustijo brazgotine in razbarvanje kože. Približno tretjino tetovaž se z nobenim od navedenih postopkov ne da zadovoljivo odstraniti.

Lasersko odstranjevanje tetovaž

Večina ljudi si predstavlja laserski postopek kot enostavni proces, ki ob enkratnem posegu zanesljivo odstranili tetovaže različnih barv. To pa žal, še zdaleč ni tako preprosto! Visokoenergetski laserski aparati, ki se uporabljajo za odstranjevanje tetovaž, proizvajajo svetlobo določene barve, za katero je značilno, da se absorbira le v določeni barvi, v zelo kratkih pulzih, ki trajajo nekaj nanosekund ali celo pikosekund. Ker se svetloba določenega laserskega aparata lahko absorbira le v določeni barvi, to pomeni, da se določen aparat lahko uporablja za odstranjevanje le natančno določene barve. To so tako imenovani pigmentno specifični, Q-switched laserji. Za odstranitev večbarvne tetovaže je zato potrebnih več laserjev.

Med postopkom z laserjem laserska svetloba določene valovne dolžine (barve) razbije pigmentne delce določenega barvila v manjše enote, ki se nato lahko delno odstranijo s prejšnjega mesta na tri načine:

- navzven skozi kožno površino (transepidrmalno);
- s pomočjo imunskih celic se prenesejo po limfnem sistemu do lokalnih bezgavk;
- delež barvila ponovno privzamejo obrambne celice makrofagi.

Takoj po posegu z laserjem se na predelu odstranjevanja pojavi oteklina, lahko mehurji, bolečina in podplutbe. Po postopku lahko pride do okužbe in nastanka brazgotin zaradi laserskega postopka. Brazgotine pa so lahko prisotne že zaradi postopka tetoviranja in postanejo po odstranitvi tetovaže izražene.

Kasnejši neugodni stranski učinki takšnega postopka so lahko spremembe v obarvanosti kože, saj pigmentno specifični laserji lahko uničujejo tudi kožne celice melanocite. Nastanejo lahko hipopigmentacije ali hiperpigmentacije.

Ker v večini primerov kemijska sestava pigmentov v tetovaži ni znana, lahko postopek z laserjem privede celo do potemnitve pigmentov, posebej takrat, ko je v barvi železov ali titanijev oksid (omenjeni barvili sta pogosto sestavini pigmentov za permanentni make up), ki po postopku potemnijo. Največji problem za odstranjevanje predstavljata rumena in zelena barva.

PRI NAS, ŽAL, PRIJAVLJANJE STRANSKIH UČINKOV NI OBVEZNO. KO SE ODLOČATE ZA POSEG TETOVAŽE, SE ZANESLJIVO PREPRIČAJTE O IZOBRAZBI ČLOVEKA, KI BO OPRAVIL POSEG.

Kaj se dogaja ob vnosu barvila skozi kožno povrhnjico v kožo?

Ne glede na vrsto tetovaže, pride pri vnosu kateregakoli barvila v kožo do enakih procesov. To so ugotavljali številni raziskovalci, ki so zlasti z elektronskim mikroskopom opazovali dogajanja v vzorcih tetovirane kože takoj po vnosu barvil in tudi nekaj dni oziroma tednov in mesecev kasneje. Barvilo se ob tetoviranju vnese skozi povrhnjico vnese v plast kože, ki leži tik pod njo – imenujemo jo usnjica. Če vzorec takšne kože opazujemo pod mikroskopom, opažamo barvilo, ki se pojavi razpršeno v usnjici in v kožnih celicah; ob tem se aktivirajo določene obrambne celice, ki sodelujejo pri imunskem odzivu (makrofagi, mastociti, fibroblasti). V koži zaznajo »tujek« - pigment, ki ga prestrežejo oz. »požrejo« (fagocitirajo); pri tem ga zaradi njegovih fizikalnih lastnosti ne spreminjajo, ne razgradijo ali odstranijo. Po nekaj mesecih je barvilo prisotno le še v usnjici in sicer razpršeno v medceličnem prostoru in v t. i. fibroblastih, zlasti okoli krvnih žil, kjer postane njihov sestavni del (to so celice, ki sicer gradijo vezivno tkivo in jih je zlasti v usnjici veliko).

Tako pri amaterskih kot tudi profesionalnih tetovažah sta velikost delcev barvila kot tudi globina, do koder sega, precej variabilna. Vendar pa so so razlike v obliki, velikosti in položaju pigmentnih delcev pri amaterskih tetovažah veliko večje kot pri profesionalnih. Velikosti delcev variirajo od 2–400 nm.

Zgodovina tetovaž

Tetovaže in tudi trajno ličenje so se v različnih kulturnih okoljih obdržali že več stoletij in so popularni tako med ženskami kot med moškimi. Na srečo, samo tetoviranje pri večini ljudi ne povzroča posebnih problemov. Primerno postopanje po tetoviranju lahko skrajša čas celjenja in prepreči nekatere kasnejše težave.

Že v davni preteklosti so ljudje na različne načine krasili kožo svojega telesa. Tetovaže so starodavna umetnost, katere korenine segajo več tisoč let nazaj, vse do Kamene dobe. Primitivni ljudje so med obredom v čast umrlega udrihali po lastni koži, nato pa v znak žalovanja v rane vtirali pepel. Okrasno tetoviranje se je razvilo v Bronasti dobi – v mnogih francoskih, španskih in portugalskih jamah so našli ostanke preprostih igel ter skodelic, ki so vsebovale različna barvila, s katerimi so krasili živalske kože, ki so jih ščitile pred mrazom. Ti obredi so najverjetneje vodili k tetoviranju lastne kože. Prve znake preprostega tetoviranja človeškega telesa so odkrili na mumijah, starih več kot 5000 let. Tetoviranje se je skozi zgodovino pojavilo skoraj na vseh delih sveta, še posebej na Kitajskem, Japonskem, starem Egiptu ter drugih predelih severne Afrike ter Indiji – krajih, ki so geografsko morda nekoliko izolirani. Takšno početje je vseskozi predstavljalo del kulture določenih narodov in etičnih skupin ter obenem pomenilo simbol lepote.

Tetoviranje, prebadanje in drugi podobni postopki na koži so se ohranili skozi različna zgodovinska obdobja; v določenih obdobjih so bili še posebej priljubljeni med določenimi skupinami ljudi. Znano je, da so se v prejšnjem stoletju za krašenje kože odločali predvsem vojaki, zaporniki in marinci. Do posebnega razcveta tetoviranja kože je prišlo v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja in se na prehodu iz drugega v tretje tisočletje nenehno stopnjuje. Tako ocenjujejo, da ima na drugi strani Atlantika (ZDA) približno desetina odraslih prebivalcev vsaj eno tetovažo, medtem ko je ta delež pri mladih še precej večji; tetoviranih je več kot 30% mladih ljudi. Povprečna starost tistih, ki si danes omislijo profesionalno tetovažo je 18 let, povprečna starost takšnih, ki se poslužujejo amaterskih tetovaž, pa 14 let.

Kot ima vsaka stvar v življenju dve plati medalje – tako je tudi s krašenjem telesa s tetovažami. Poznavalci ocenjujejo, da je v današnjem času pri ljudeh starih 40 let in več in ki imajo eno ali več tetovaž, več kot polovica takšnih, ki to obžaluje in si jih želijo odstraniti. Trenutno veselje in navdušenost nad trajnim telesnim okraskom pogosto postane nerešljiv problem. Vendar za tolažbo – tudi pri egipčanskih mumijah, ki datirajo 4000 let p.n.š. so raziskovalci našli znake, ki so kazali na odstranjevanje tetovaž.