Univerzi Yale in São Paulo sta sodelovali pri raziskovanju odnosa med možgani in sladkorjem. Njihova dognanja so zelo zanimiva in uporabna. Ugotovili so namreč, da želja možganov po sladkem dejansko ni želja po sladkorju. Kot takšno jo mi prepoznamo. A v resnici je želja po kalorijah. Isti občutek sreče bomo dosegli, če bomo pojedli nekaj sladkega ali nekaj, kar nima specifičnega okusa, a isto količino kalorij. 

Ko si privoščimo sladkarijo, se v možganih aktivirata dva različna centra. Eden zazna okus. Torej, da smo pojedli nekaj sladkega. Drugi pa zazna, da smo pojedli nekaj hranilnega in kaloričnega. Hormon sreče dopamin se začne izločati zaradi drugega centra. In sicer naj bi bil povezan z uživanjem večjega števila kalorij. Zato bomo, recimo, ravno tako srečni, če si bomo privoščili kakšno zdravo sladico. Recimo kakšne palačinke iz pirine moke, ki ne vsebujejo nobenega sladkorja, a kar nekaj kalorij. 

Ko si naslednjič zaželite nekaj sladkega, torej preizkusite, ali držijo besede ameriških in brazilskih znanstvenikov. Poskusite sladkarijo zamenjati z nečim, kar nima škodljivega sladkorja, ima pa podobno število kalorij. Kar ne pomeni nujno, da je nezdravo. Lahko je še vedno iz sestavin, ki so za telo dobrodejne.

Znanstveniki menijo, da je delovanje možganov takšno, ker je evolucija dala prednost preživetju pred užitkom. Torej je dala prednost energiji pred okusom.