Kakšne vode sploh poznamo?

Če ste zdravi in nimate nobenih večjih zdravstvenih težav, lahko pijete katero koli vodo, poznamo pa:

- oligomineralne vode, ki vsebujejo nekoliko manj mineralov, še posebej kalcija, natrija in magnezija, in so najbolj primerne za osebe z visokim krvnim pritiskom, ledvičnimi kamni in boleznimi srca;

- mineralne vode, ki vsebujejo več mineralnih soli, pri čemer je količina teh snovi odvisna od izvira vode;

- kisle ali bazične vode, ki so odvisne od tega, koliko bikarbonata vsebuje voda;

- naravno in umetno gazirane vode (če jim ogljikov dioksid, brezbarven in nestrupen plin brez vonja, dodajo med stekleničenjem, so umetno gazirane, obstajajo pa tudi naravne, izvirske mineralne vode z lastnim ogljikovim dioksidom).

V oglasih, še posebej tujih, vedno bolj poudarjajo prednosti vode, ki vsebuje manj natrija. “Ta elektrolit je prisoten v krvi, odvisen pa je od različnih dejavnikov, kot so na primer dednost, debelost in hipertenzija oziroma visok krvni pritisk,“ pravi prof. Graziani. Presežek natrija v prehrani namreč lahko povzroči visok krvni tlak. “Osnovna ideja je, da so ljudje, ki radi uživajo slano hrano bolj žejni, zaradi česar morajo zaužiti več vode. Prekomerno uživanje vode pa povzroči kopičenje soli in mineralov, to pa začetek hipertenzije.“ Eden prvih ukrepov pri zdravljenju hipertenzije je nato jemanje diuretikov, ki povečajo izločanje natrija in vode iz ledvic. Za izbruh hipertenzije pa po besedah Grazianija ni 'kriva' samo povečana količina natrija v krvi, temveč tudi posredno delovanje natrija, ki povzroči večjo občutljivost žilnih receptorjev na vazokonstriktorje, to so snovi, ki povzročajo zožanje žil, žile pa se zato začnejo ožiti in povzročajo hipertenzijo. Prav zato bi morale osebe z visokim pritiskom uživati vodo z nizko vsebnostjo natrija.

Tudi vode je lahko preveč

Ledvice so organ, ki je obdan s 'senzorji'. Ti omogočajo, da v primeru prevelike količine popite vode, ledvice povečajo izločanje urina in tako uravnavajo količino vode in natrija v telesu. Zdrave ledvice so sposobne uravnavati izločanje vode in natrija iz telesa v primeru povečanja vnosa tekočine in zmanjšati v primeru dehidracije (pri visoki telesni temperaturi, driski, izpostavljenosti vročini in potenju). Nasprotno pa telo pri osebah z boleznimi ledvic ni sposobno uravnavati vode in soli v organizmu, zato je izpostavljeno tveganju za nastanek prekomerne hidracije ali dehidracije. “Slabo uravnavanje telesnih tekočin pa je nevarno tudi pri bolnikih s srčnimi boleznimi, ki jim grozi odpoved srca. Vsem tem bolnikom, srčnim in ledvičnim, bi zato svetoval, naj omejijo vnos tekočine v telo – ali posredno (prek hrane) ali neposredno. Presežek vode namreč lahko pripelje do odpovedi srca,“ še razlaga prof. Graziani.

 Kdo ne sme pretiravati z vodo?

“Poudariti je potrebno, da so ledvice organ, ki se stara,“ opozarja prof. Graziani in dodaja, da je zato fiziološko zmanjšano delovanje ledvic tudi eden izmed dejavnikov, ki ga je potrebno upoštevati pri optimalnem izračunu potrebne dnevne količine vode. “Ostarel organizem težko prenaša odvečne količine tekočine, zaradi česar lahko pride do edema, hipertenzije in težav s srcem.“ Starejši pa so poleg tega izpostavljeni tudi nevarnosti dehidracije. V starosti namreč brbončice oslabijo, zato starejši ne čutijo žeje in ne nadomestijo vode, ki so jo izgubili z znojenjem – predvsem v vročih mesecih. “Zato bi starejšim, bolnikom s srčnimi in ledvičnim boleznimi predlagal, da količino tekočine v telesu uravnavajo tako, da izenačijo količino popite vode s količino izgubljenega urina. Starejšim osebam pa bi svetoval tudi, naj se redno tehtajo in nadzorujejo svojo težo. Nenadno povečanje telesne teže bi namreč lahko povzročilo tudi zastajanje vode v telesa, ki lahko vodi do hipertenzije in odpovedi srca.“

Kdo pa naj pije več?

Bolniki z ledvičnimi kamni naj bi pili večje količine vode od priporočenih (približno 0,3 decilitra vode na kilogram telesne teže), ker morajo proizvajati več urina, da preprečijo razvoj okolja, ki spodbuja nastanek kamnov. “Gre za nekakšno terapijo, pri kateri gre za redčenje urina in s tem manjšanja litogenih soli s povečevanjem pitja vode. To zmanjšuje tveganje kopičenja soli v urinu in preprečuje njihovo nalaganje, ki vodi do nastanka kamnov,“ razlaga prof. Graziani. Več vode naj bi zato uživale mlade ženske, ki imajo pogoste okužbe sečil (cistitis).

Pretirana žeja pa je lahko tudi znak še neodkrite sladkorne bolezni, saj žejo povzročajo zelo visoke količine sladkorja v krvi. S to motnjo pa je povezana tudi poliurija, pogosto odvajanje velikih količin urina, ki je posledica prekomerne porabe vode in diuretičnega učinka, ki ga povzroča abnormalna koncentracija glukoze v krvi in urinu.