Umetna sladila oziroma sladkorni nadomestki so substance, ki jih uporabljamo za sladkanje hrane ter pijače namesto naravnih sladkorjev. Ker so mnogo bolj sladka od naravnih sladil, za doseganje enako sladkega okusa kot s sladkorjem potrebujemo le majhne količine umetnih sladil. Prav zato z uživanjem živil, ki vsebujejo umetna sladila, zaužijemo manj kalorij. Poleg tega človeško telo umetnih sladil ne more absorbirati v celoti, zato zaužijemo še manj kalorij, kot bi jih sicer. Vendar pa z umetnimi sladili ne smemo pretiravati, saj lahko postanejo škodljiva za zdravje.

Umetna sladila na grobo lahko razdelimo v dve skupini – sladkorne alkohole in (skoraj) neenergijska sladila.

Sladkorni alkoholi ne vsebujejo alkohola ...

Sladkorni alkoholi, ki jih štejemo med ogljikove hidrate, so ime dobili po svoji kemijski zgradbi, ki delno spominja na alkohole in delno na sladkorje in ne, ker bi vsebovali alkohol. Mednje spadajo maltitol in maltitol v sirupu, ksilitol, sorbitol in sorbitol v sirupu, izomalt, laktitol, manitol in eritritol in so (nekateri) celo manj sladki od običajnega sladkorja.

Imajo pa sladkorni alkoholi tudi določene pomanjkljivosti. Zaradi nepopolne absorpcije v črevesju namreč povzročajo napenjanje, vetrove, zastajanje vode v telesu in celo diarejo. Pri večini ljudi lahko tovrstne težave povzroči že zaužitje 50 gramov sorbitola ali 20 gramov manitola na dan. Da bi se izognili pomanjkljivostim sladkornih alkoholov, jih uživajte v zmernih količinah, nikoli na tešče, telo pa nanj privajajte postopoma.

Kaj pa neenergijska sladila?

Nizkoenergijska oziroma neenergijska sladila so sintetični sladkorni nadomestki, ki so lahko narejeni iz umetnih ali naravnih substanc. So popolnoma brez ali pa z le malo hranilne vrednosti in zato priljubljen dodatek pri osebah, ki hujšajo. Mednje spadajo acesulfam kalij, aspartam, ciklamat oziorma ciklamna kislina ter njene natrijeve in kalcijeve soli (v ZDA je ciklamat prepovedan), saharin in njegove kalcijeve, natrijeve in kalijeve soli, taumatin in neohespiridin DC.

Neenergijska sladila so od 160- do 13.000-krat bolj sladka od sladkorja, zato jih uporabljamo v veliko manjših količinah kot sladkor. Tovrstna sladila največkrat uporabljajo za sladkanje predelane hrane, slaščic, brezalkoholnih pijač, praškov za pripravo pijače, sladkarij, pudingov, konzervirane hrane, marmelad in džemov, mlečnih izdelkov in druge hrane. Umetna sladila pa številni uporabljajo tudi doma – pri kuhanju in pečenju, za sladkanje čaja, kave in drugih napitkov …

Tako kot sladkorni alkoholi naj bi bila tudi neenergijska sladila koristna pri nadzorovanju telesne teže ali hujšanju, pri preprečevanju diabetesa, ker ne povzročajo dviga krvnega sladkorja, in preprečevanju nastanka zobne gnilobe. Kar se tiče negativnih stranskih učinkov so nekatere študije pokazale, da lahko povzročajo, še posebej saharin in aspartam, raka, vendar so številne študije istočasno tudi potrdile, da so umetna sladila na splošno varna za uporabo, a seveda v omejenih količinah. Njihovemu uživanju pa naj se vseeno izogibajo nosečnice.

Povezava med rakom in posameznimi najpogostejšimi sladili …

Saharin

Saharin je od 200- do 700-krat bolj sladek od sladkorja. Študije, ki so jih opravljali v 70. letih na laboratorijskih podganah, so uporabo saharina povezale z razvojem raka na mehurju. Zaradi tega so morali včasih vsi izdelki, ki so vsebovali saharin, nositi opozorilo, da so lahko zdravju škodljivi. Vendar pa so nadaljnje raziskave pokazale, da ta povezava na ljudeh ni dokazljiva. Podgane naj bi namreč imele tumorje zaradi drugačnega mehanizma, ki ni značilen za človeško telo.

Aspartam

Aspartam je od 160- do 220-krat bolj sladek od sladkorja. Aspartam je dolgo veljal za kancerogeno sladilo, ki naj bi povzročalo možganske tumorje in raka osrednjega živčevja, a so študije pokazale, da je njegovo uživanje v omejenih količinah neškodljivo, povezave med uživanjem aspartama in nastankom možganskih tumorjev pa niso mogli dokazati. Leta 2005 so sicer v podganah, ki so dnevno zaužile ogromne količine aspartama (ekvivalent od 8 do 2000 pločevinkam dietne pijače dnevno), ugotovili porast limfomov in levkemije. Raziskava ponovno ni dokazala ničesar, saj za rakom niso bolj zbolevale podgane, ki so prejemale večji odmerek aspartama. Tako naj aspartam ne bi povečeval tveganja za limfom, možganski tumor ali levkemijo. Kljub vsemu pa aspartama ne smejo jemati ljudje s fenilketonurijo, ki ne morejo presnavljati aminokisline, ki je v aspartamu.

Ciklamat

Ciklamat ali ciklamna kislina ter njene natrijeve in kalcijeve soli naj bi domnevno povečevala tveganje za raka na mehurju, vendar so znanstveniki zavrnili domneve o kancerogenosti tega sladila. Ciklamat je od 30 do 50-krat slajši od saharoze.

Kdo lahko uporablja umetna sladila?

Poleg seveda zdravih ljudi naj bi živila, ki vsebujejo umetna sladila, lahko uporabljali tudi sladkorni bolniki, otroci in nekatera tudi nosečnice, a je pri slednjih uporaba manj priporočljiva. Nosečnice naj nikakor ne uživajo saharina in ciklamata.

Če jih uživamo v omejenih količinah, lahko z umetnimi sladili potešimo potrebo po sladkem in istočasno zaužijemo manj kalorij. Kljub temu pa je treba paziti na količino, saj 'brez sladkorja' še ne pomeni 'brez kalorij'.

Ne glede na vse pravilo zmernosti še vedno velja. Z umetnimi sladili tako nikakor ne pretiravajte, še bolje pa bo, če se jim boste izogibali, uživali naravno in nepredelano hrano in zmanjšali vnos sladkorja.