Pred kratkim sem znova vsa jezna odšla od zdravnika in bila povsem iz sebe. Zaradi stranskih učinkov kontracepcijskih tablet, ki jih jemljem, sem spet zamudila polovico delovnega dne, nato pa doživela še eno zavrnitev zdravnika, ki me ne želi poslati na sterilizacijo. Razumem, da so kontracepcijske tabletke odlična rešitev za nekatere ljudi in tudi meni pomagajo, da ne zanosim – česar si absolutno ne želim – a mi hkrati prinašajo še vrtoglavico, bruhanje, težave s kožo, bolečine in močne krvavitve. Preizkusila sem že najrazličnejše oblike tablet, a mi nobene ne ustrezajo, medtem ko različni obliži in obročki vsebujejo enake hormone, zato imam z njimi enake težave.
Ker si nikoli nisem želela otrok in si jih nikoli tudi ne bom, edino rešitev vidim v sterilizaciji, ki jo te dni relativno hitro izvedejo pod lokalno anestezijo. Moj zadnji obisk zdravnika ni bil prvi, na katerem sem prosila za poseg. Prvič sem prosila zanj že, ko sem bila stara 26 let in vse od tedaj me je vedno znova zavrnil.

Sedaj me celo ne jemljejo več resno in je odziv vedno enak. ''Veliko premlada si za tako drastično odločitev,'' mi vedno znova rečejo. A zakaj? Že od 16 leta starosti te odobravnavajo kot dovolj zrelega, da imaš lahko otroka. Če pri 16-ih letih lahko sprejmeš odločitev, ki vpliva na otroka, njegovega očeta in na družbo, v kateri bo otrok odraščal, potem sem zagotovo sedaj dovolj stara, da sprejmem odločitev, ki vpliva le name.

Zakaj sem tako prepričana, da ne želim biti mama?

Težko je povedati, zakaj si nečesa preprosto ne želiš. A podobno je kot, če bi moral pojasniti, zakaj ti ni nekdo všeč ali zakaj ti ne paše pica za večerjo. Preprosto ti ne in pika. Edini način, s katerim lahko pojasnim je, da razložim svoj odnos do želje po otroku. Vsi se pogovarjajo o teh lepih trenutkih, ko v naročju držijo novorojenčka, ko otroka pospremijo prvi dan v šolo, ko jih učijo o svetu. Sama pa ob tem začutim samo močen občutek: 'Ne hvala!'

Tudi moja mama si nikoli ni želela otrok, a jo je oče pregovoril, naj jih ima. Tudi sama se je dala sterilizirati po dvojem drugem otroku – meni. A se je nato znova poročila in njen naslednji mož je želel svoje otroke, zato so ji naredili še en poseg, s katerim so ji znova omogočili plodnost. Imela je še tri otroke. Zaradi toliko otrok ni nikoli imela denarja in svobode, zamudila je veliko stvari, ki si jih je želela doživeti. Še danes ima občutek, da je ujeta zaradi svojih odločitev, ki jih je sprejela pred desetletji. Ne želim si, da bi se enako zgodilo meni.

Poleg tega sem videla realno življenje z otrokom. Bila sem še doma, ko sta bila moja bratec in sestrica majhna in videla, koliko energije zahteva skrb za otroke. Nenehno kuhanje, pranje in pomivanje. Nekateri pristanejo na to in se jim zdi vredno truda. Ne me razumeti narobe, do teh ljudi čutim le veliko spoštovanje, saj sami sebe dobesedno zasužnijo, da bi otroku omogočili dobro življenje. A sama nimam želje po vzgoji otrok in takšnemu žrtvovanju.

Starši okoli mene me sicer skušajo prepričati, naj se pridružim njihovem klubu. ''Moji otroci so moje življenje,'' pravijo. A sama si želim svojega življenja. Želim imeti kariero, denar, čas in energijo. Želim biti Holly in ne mati. Želim si potovati in reči da priložnostim brez, da bi morala skrbeti glede varstva otroka.

To sem povedala že mnogim staršem, a me pogledajo le z žalostnimi očmi, češ da sem mrtva navznoter. Kako si ne želim tega manjhnega kričečega demona, ki jih zbudi ob 4-ih zjutraj in polomi vse, kar imajo radi? Kako si ne želim, da bi otrok bruhal po mojih oblekah ali let podivjanega najstnika? Dejstvo je, da sem si vzela veliko več časa za razmislek o tem, da si ne želim imeti otrok kot ljudje o tem, da bodo imeli otroke. Razmišljala sem tudi o tem, kaj se bo zgodilo, če so premislim. V resnici ne vidim razloga, zakaj v tem primeru ne bi posvojila otrok.

Sedaj razmišljam o tem, da bi zbrala denar in bi sama plačala steriliziacojo v zasebni kliniki ali pa, da bom sčasoma stara dovolj, da bodo mojo odločitev pričeli jemati resno.