Ste vedeli, da ima po nekaterih ocenah kar 60 odstotkov izdelkov sestavine s spremenjeno gensko strukturo? Razvoj genske tehnologije se je začel leta 1970 in od takrat uvaja nove lastnosti mikroorganizmov, rastlin in živali. Gensko spremenjenim organizmom je umetno odvzet ali spremenjen kateri od njihovih genov, ali pa jim je dodan gen popolnoma tuje vrste. Prva, uradno pridelana gensko spremenjena rastlina, je bil paradižnik z odloženim dozorevanjem, od takrat pa je šel razvoj v tej smeri samo strmo navzgor.

Lahko GSO rešijo problem lakote po svetu?

Vsekakor imajo gensko spremenjeni organizmi (GSO) izjemen potencial, da izboljšajo človeška življenja. Pri nekaterih GS rastlinah namreč ni več treba uporabljati določenih insekticidov in pesticidov, saj so postale odporne na posamezne žuželke, parazite in škodljiv plevel. Te rastline naj bi imele znatno večji pridelek in bi tako v veliki meri zmanjšale izgube, ki jih pridelkom povzročijo napadi žuželk in parazitov. Posledično bi vzgajali bolj zdravo živino, odpornejšo na okužbe in parazitske bolezni, ki bi tudi hitreje rasla. Ravno zaradi tega je ključni pomen rabe GSO v poskusu rešitve problema lakote po svetu, če upoštevamo, da se bo število ljudi na zemlji v naslednjih sto letih povzpelo na 10 milijard, lakota pa je že zdaj v nerazvitih državah glavni vzrok smrti prebivalcev.

Označevanje živil

Ne glede na pozitivne učinke, ki jih prinaša razvoj na področju bioznanosti in biotehnologije, pa so ljudje še vedno skeptični do gensko spremenjenih organizmov in jih v veliki večini ne odobravajo, čeprav so postala praktično del naše vsakdanje prehrane, a se tega niti ne zavedamo. Gensko spremenjenih živil ne moremo prepoznati s prostim očesom, saj jih je mogoče odkriti le z laboratorijskimi testi. "Živila rastlinskega izvora iz gensko spremenjene koruze in soje, govorim o nepredelanih izdelkih, bi morala biti označena, čeprav se takšna hrana pri nas praviloma skoraj ne pojavlja. Lahko pa zasledimo določene predelane produkte, na primer iz gensko spremenjene soje, recimo licitin, ali dekstrin iz koruze, ki se uporablja kot sladilo. Možno je tudi, da se kje skrije olje iz oljne ogrščice, toda pri teh predelanih izdelkih niti ni več moč dokazati, ali vsebuje sekvence gensko spremenjenih proteinov ali ne," pojasni prof. dr. Martina Bavec, predstojnica študijskega programa Ekološko kmetijstvo s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. Po evropskih predpisih bi morala biti označena vsa živila rastlinskega porekla, ki vsebujejo več kot 0,9 odstotka gensko spremenjenih sestavin, medtem ko označevanje živil živalskega porekla, kjer ni bilo uporabljene GS krme, Slovenija na nacionalnem nivoju ni uvedla. "Tu zaostajamo za drugimi evropskimi državami, ki so označevanje živil živalskega izvora, ki so bile hranjene z gensko spremenjeno krmo, prostovoljno uvedla," še doda prof. dr. Bavec. Tako dejansko človek ne more vedeti, ali uživa hrano, ki vsebuje gensko spremenjene organizme. Pri nas živil, ki bi imela oznako, da vsebujejo te organizme, še ni bilo opaziti, krma pa je večinoma označena, da vsebuje gensko spremenjeno sojo.

Rezultati vseh javnomnenjskih raziskav (Umanotera 2002; Kirinčič in Tivadar 2005; Javnomnenjska anketa o gensko spremenjenih organizmih 2007; Od vil do vilic 2007; Plahuta in dr. 2007) kažejo na negativen odnos Slovencev do GSO, še posebej do GS živil. Večina anketirancev meni, da naj bi bila ta zdravju škodljiva, njihova pridelava pa neprijazna do narave (Kirinčič in Tivadar 2005). Proti pridelavi GSO na slovenskih poljih je bilo kar 69 odstotkov državljanov, za pridelavo pa so se opredelili le 4 odstotki (Umanotera 2002). Večino skrbi, da ni dovolj dolgoročnih raziskav o vplivu GSO za okolje in organizem. Kar 76 odstotkov vprašanih je trdilo, da ne bi kupilo izdelka, če bi na deklaraciji prebrali, da ta vsebuje GSO, ali da so bile z njimi hranjene živali (Erjavec 2011).

Brez gensko spremenjenih organizmov

Raziskave kažejo, da potrošniki želijo vedeti, kaj se znajde na njihovem krožniku, tudi kakšno krmo uživajo živali, katerih meso jejo. Ker jih ima večina, ne samo v Sloveniji, odklonilen odnos do GSO, je IKC - Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru razvil zaseben standard 'Brez GSO – Brez gensko spremenjenih organizmov', ki omogoča nadzorovan sistem certificiranja od proizvodnje osnovne surovine do končnega živila. Certificirana živila bodo tako odslej označena z oznako:

Pridobitev dovoljenja

Tista podjetja, ki želijo GSO (živila ali krmo) tržiti v EU, morajo na podlagi predpisanega postopka pridobiti dovoljenje. Ta temelji na zdravstveni oceni tveganja za zdravje ljudi, živali in za okolje, v procesu odobritve GSO in proizvodov pa je preverjeno tudi, da ti ne škodujejo interesu potrošnikov. Izdelek se mora namreč razlikovati od tistega, ki je pridelan s klasično pridelavo. Znanstveno oceno poda Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) skupaj s strokovnimi organi držav članic.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na