50-letni Graham Forester je z ženo Carolino večkrat zajtrkoval kar v postelji. Na postelji pa seveda nista manjkali njuni mački, Chedi in Yani. Ko je Carolina v posteljo prinesla zajtrk, opečene kruhke in čaj, sta mački postali nemirni. Chedi je v valu navdušenja tako hitro pograbil kruhek iz lastnikove roke, da ga je pri tem ugriznil v palec.

“V palcu sem začutil ostro bolečino, podobno zbadanju z buciko,“ se spominja Graham. “Ko sem pogledal svoj palec, sta bili na njem le dve majhni ranici, a nobene krvi.“ Graham se je nato okopal in si temeljito umil roke. Ker ranici nista bili videti nevarni, je odšel v službo. “Kasneje sem ugotovil, da sem storil napako, ko se nisem potrudil iz ranic stisniti krvi. To bi namreč očistilo poškodovano območje.“

“V palcu mi je cel dan kljuvalo, vendar nisem hotel narediti preplaha zaradi majhnega mačjega ugriza,“ se spominja. “Do petih popoldne se je stanje izredno poslabšalo. Palec je postal sive barve, bolečina pa se je iz palca razširila v zapestje. Srce mi je začelo biti hitrje, začel sem se potiti in postalo mi je slabo. Bil sem prestrašen, saj nisem vedel, kaj se dogaja, poleg tega pa sem bil čisto sam.“

Graham je nato poklical zdravnika, ki mu je naročil, naj se takoj zglasi v njegovi ambulanti. “Do ambulante sem potreboval skoraj pol ure, saj je bila na cesti neznosna gneča. Bilo mi je tako slabo, da nisem vedel, če mi bo sploh uspelo priti do tja.“ Zdravnik je Grahama pregledal, mu predpisal protibolečinske tablete in antibiotike. “Ko sem vstopil v lekarno, mi je farmacevt izročil zdravila in me opozoril, naj obiščem bolnišnico, če se stanje v roku treh ur ne bo izboljšalo.“

Ko je prišel domov, ga je Carolina nemudoma odpeljala v bolnišnico, kjer so ga sprejeli še isti trenutek, kot je vstopil. Graham je imel izjemno nizek krvni pritisk in kmalu se je onesvestil. “Naslednja stvar, ki se je spominjam, je deset ljudi, ki so mi rezali oblačila in na prsni koš lepili električne blazine. Mislili so, da doživljam srčni infarkt.“

Graham je v resnici zaradi mačjega ugriza doživel toksični šok. Z ugrizom je v njegovo telo prišel strup, zdravniki pa so se trudili preprečiti, da bi prišel do srca. “Najbolj me je zgrozilo, ko sem zdravnika vprašal, kaj bi se zgodilo, če ne bi prišel v bolnišnico, saj mi je odgovoril, da bi zaradi zastrupitve krvi v roku dveh ur umrl,“ se spominja Graham.

Ko jim je uspelo omejiti širjenje strupa pa so na plan prišle nove skrbi. Zdravniki so namreč mislili, da bo Grahamov prst treba amputirati. “Slišal sem tudi pogovor o amputaciji roke od zapestja navzdol ter celo od komolca, ker bi se strup v nasprotnem primeru lahko razširil do rame in nato preko atrerije do srca.“ K sreči pa je zdravnikom uspelo prst očistiti strupa. Četrti dan v bolnišnici se je Grahamovo stanje stabiliziralo, tako da je lahko odšel domov.

“Najprej nisem vedel, kako se bom soočil s svojim mačkom – konec koncev je bil moj stari prijatelj, napako pa sem naredil jaz, saj sem mu hrano dovolil jesti iz roke. No, sedaj sem veliko bolj pozoren na to, kako ga hranim. Sedaj roko umaknem veliko hitreje,“ s šalo zaključuje Graham, ki ga je mačji ugriz skoraj stal življenja.

Toksični šok je zelo redka bakterijska zastupitev, ki napreduje izredno hitro. Povezan je z raznimi infekcijami, ki lahko nastanejo po operaciji, zaradi ugrizov, opeklin in nepravilne uporabe tamponov. Prav tako je mnogim neznano, da je toksični šok obolenje, ki lahko prizadane tako ženske kot tudi moške in otroke.

Toksični šok povzroča bakterija Staphylococcus aureus. Oboleli imajo običajno povišano temperaturo, drisko, bruhajo, imajo vrtoglavico, bolečine v mišicah, nizek krvni pritisk ali rdeče izpuščaje na koži. Če je diagnoza postavljena dovolj hitro, se toksični šok zdravi z antibiotiki, ki uničijo bakterije, ter drugimi zdravili, ki omilijo simptome. V primeru, da ne ukrepamo pravočasno, lahko sindrom privede tudi do smrti.