Pot skozi zdravljenje je bila polna vzponov in padcev, kljub temu pa je na koncu premagala hudo bolezen. ''Poglejte, danes je od takrat 31 let in več, imam osem vnukov, že pravnuka in se veselim vsakega dne, ki mi je naklonjen. Vsak dan posebej je dar, ki sta mi ga namenila usoda ali pa bog, kakor hočete. Ker mi je bilo naklonjeno, da sem preživela toliko let po bolezni, čutim, da je moja dolžnost, da pomagam tistim, ki prihajajo na to pot.'' Po upokojitvi je tako leta 1997 postala predsednica društva za boj proti raku dojk Europa Donna in s svojim znanjem, izkušnjami in srčnostjo pomagala že številnim ženskam. O svoji bolezni in o tem, kako se lahko ženske pred to boleznijo zavarujejo ali se z njo spoprimejo, je pred rožnatim oktobrom spregovorila tudi za našo spletno stran.

Kaj je prva stvar, s katero se ženska sooči po tem, ko izve diagnozo?

Zagotovo s črnimi mislimi, a najpomembneje je, da jih čim prej odžene in tu pomagamo tudi mi. Bolnicam pomagamo prebroditi temne misli, stojimo jim ob strani, skušamo jim odpirati, kazati lepi del življenja. To je naše poslanstvo. Ljudem zbujamo vero, da bodo uspeli prebroditi bolezen, če bodo pozitivno naravnani. Poglejte, vsi vemo, da če smo pozitivno naravnani in če se znamo veseliti vsakega trenutka, da se nam takrat izločajo hormoni veselja, ki podpirajo naš imunski sistem. In včasih se premalo zavedamo, da lahko zelo zelo veliko naredimo sami zase.

Kakšne skrbi se še porajajo?

V današnjem času, ko imamo kult dojke, vse ženske skrbijo za to, da si dajo korigirati prsi, da imajo lepe dojke. Veliko dajo na svoj zunanji videz in dojke so ženski okras. Njej pa se zgodi, da je zbolela na tem okrasju. In ženska porabi zelo veliko energije, da si dopove, da zaradi tega, ker je njena dojka bolna – mnoge izmed njih jo morajo izgubiti, tudi jaz sem jo izgubila –, da zato ni nič manj ženska in nič manj ljubezni vredna. Zagotovo potrebuje veliko časa, da si znova vzpostavi samopodobo in tu je izjemno pomembna pomoč družine in skupin za samopomoč, ki jih ima Europa Donna veliko. Ima tudi eno za mlade bolnice, ki se še posebej srečujejo s tem občutkom izgube ženskosti. Mnoge tudi s tem, da je bolezen prehuda preizkušnja za zakon in se s partnerjem razidejo, ostanejo same z otroki in imajo poleg bolezni še te probleme. V tem primeru ne smejo ostajati same, morajo v družbo, se obrniti na društva in njihove skupine, se o tem pogovarjati in verjeti, da se bo vse dobro izšlo. Sprejeti vse, kar lahko ponuja uradna medicina in si ob tem pomagat tudi z alternativo.

Kot ste rekli, je bolezen lahko huda preizkušnja za zakon. Zakaj?

Ko ženska zboli, so mnogokrat prizadeti tudi partnerji in mogoče moškim delamo celo krivico, ker jih obsodimo, da nam ne znajo stati ob strani. Moški, ki jim zboli ljubljena ženska, je ravno tako prizadet in preprosto tudi on ne ve, kako v tej situaciji reagirati. Zato je pomembno, da takrat partnerja najdeta skupni jezik, da se znata pogovoriti, da stopita skupaj in takšna bolezen lahko to zvezo še poglobi. Ob tem pa moram povedati, da ne smemo pozabiti niti na svoje otroke. Ne skrivamo jim, da smo zboleli. Otroci nas imajo radi, nas opazujejo in takoj vidijo, da je nekaj narobe. Mama, ki je bila prej brezskrbna in je bila nasmejana, naenkrat joče, mati in oče šepetata in otroci takrat ne vedo, kaj se dogaja. Če jim ne pojasnimo, za kaj gre, lahko celo mislijo, da so oni krivi, zato da mama ni več vesela in da je zaskrbljena. Zato vedno pravim, povejmo otrokom po pravici, kaj se je zgodilo. Že zato, da bodo vedeli, kaj se dogaja, da nam bodo pomagali, pa tudi, da bomo detabuizirali bolezen.

Je dobro, da bolniki vedo čim več o svoji bolezni? Je bilo za vas, ki ste bolezen in njene posledice dobro poznali, težje?

Ne bi rekla, da mi je bilo težje, ker sem bolezen dobro poznala. Danes pravzaprav zelo veliko delamo na tem, da vse bolnice čim več zvedo o svoji bolezni. Tisti časi, ko je zdravnik vedel vse, ti pa praktično nič, so mimo. Danes so ljudje o svojih boleznih vedno bolj izobraženi in mi to absolutno podpiramo, saj le tako lahko bolnik pri zdravljenju sodeluje. Internet je nekaj zelo dobrega, vendar lahko ljudje na internetu najdejo tudi informacije, ki so škodljive zanje in v tej poplavi informacij se je včasih težko znajti. Zato jim združenja, kot je Europa Donna, lahko pomagajo tudi na tem področju. Da iz poplave informacij najdejo tiste prave zase in tako lažje sprejmejo odločitev o pravem načinu zdravljenja, o tem, kaj bodo počeli v življenju po bolezni in tako naprej.

V Sloveniji vsako leto zboli več kot 1200 žensk in zbolevanje je iz leta v leto vedno večje. Zakaj je tako?

Zagotovo plačujemo davek civilizaciji. Prvič, danes ženske veliko prej dobijo menstruacijo, ženske imajo menstruacijo bistveno dlje zaradi dobre ekonomske situacije, torej skoraj do 55. leta. Drugič, staramo se, kar je eden najpomembnejših faktorjev. In tretjič, dekleta se veliko pozneje odločajo za otroke. Naše babice so bolj zgodaj rodile in večkrat, danes pa ženske najprej doštudirajo, iščejo službo in se za prvega otroka odločajo krepko po 30. letu starosti. Poleg tega živimo stresno, se nepravilno prehranjujemo, pijemo alkohol, kadimo. Pa negativna naravnanost, v katero nas s slabimi novicami pehajo politiki, tudi to vpliva na razvoj bolezni. In če te dejavnike seštejemo, je ogromno faktorjev, ki lahko izzovejo raka dojk.

Kaj lahko storimo sami, da bi se bolezni izognili?

Že to, da imamo zdrav življenjski stil, da se znamo pravilno prehranjevati, da ohranjamo uravnano telesno težo, da smo redno telesno aktivni. Vsak dan bi morali biti redno telesno aktivni, tako kot si umivamo zobe, bi morala biti vadba samoumevna. Poleg tega se moramo znati veseliti življenja. In seveda, da se samopregledujemo in se udeležujemo presejalnih programov, ki nam jih pripravlja država. Če je rak dojk zgodaj odkrit, gre namreč za izjemno dobro ozdravljivo bolezen.

Kako naredimo samopregled, kdaj naj z njimi začnemo?

Vsaka ženska mora od poznih najstniških let naprej spoznati svoje dojke in začeti z rednimi samopregledi. Ženske, ki imajo menstruacijo, naj si jih pregledajo 7. do 8. dan po menstruaciji, ženske brez menstruacije pa vedno na izbrani dan v mesecu. Kljub menopavzi imamo namreč še vedno določen nivo hormonov v telesu in je zato pomembno, da dojke pregledamo na isti dan v mesecu.

Zakaj je s samopregledi treba začeti tako zgodaj, če je rak dojk najpogostejši po 50. letu starosti?

Rak je res bolezen starejših, a vendar se starostna meja niža. Posebno narašča številka zbolelih med 40. in 50. letom, zato nekatere države že znižajo mejo za presejalno mamografijo proti 45. letu starosti. Lahko pa za njim zbolijo tudi mlajše ženske, moja najmlajša bolnica je imela 17 let. Zato bi mlajšim ženskam na srce položila, če zatipajo spremembo, ki je pred enim mesecem ni bilo in ta ostane še po eni menstruaciji, naj gredo k zdravniku, ki se ukvarja z boleznimi dojk. Namreč to, da misli, da je premlada, absolutno ni res. Če jih njihovi zdravniki ne jemljejo resno in rečejo ’oh, si premlada, to ne more biti nič’, naj vztrajajo, da se ugotovi, kakšna je ta sprememba, ki so jo zatipale. Zakaj to govorim? Kot sem rekla, imamo skupino bolnic, ki so mlajše od 40 let in ko sem se pogovarjala z njimi, so povedale, da jih niso jemali resno. Zato so izgubile dragoceni čas, preden so se začele zdraviti, ker preprosto zdravniki niso verjeli, da so lahko zbolele za rakom dojk. In približno 62 bolnic v Sloveniji zboli za rakom dojk pod 40. letom in to je res majhna številka. Seveda se lahko zgodi, da splošni zdravnik v celi svoji karieri ne bo srečal niti ene takšne ženske in jim zato niti zameriti ne moremo, da ni pomislil, da ima lahko ta mlada ženska raka dojk. Tako naj vztrajajo, da se to preveri, če bodo pri zdravnikih naletele na gluha ušesa, naj pokličejo nas.

Kako pa je s presejalnimi programi? Ste zadovoljni z njihovimi rezultati?

Moram reči, da je v Ljubljani odziv žensk izjemno dober, zdaj slišim, da Litija nima dobrega odziva. Nismo pa zadovoljni s tem, da presejalni program – torej organizirano vabljenje žensk med 50. in 69. letom na presejalno mamografijo – ni razširjen po vsej Sloveniji. Na žalost imajo ta privilegij le ženske v Ljubljani s širšo okolico. Ni pa te možnosti v Mariboru, Prekmurju, Kopru, Novem mestu ... Na to še čakamo in želimo si, da bi vse ženske imele to možnost. Statistični podatki namreč natančno kažejo, da se je umrljivost zmanjšala za 30 odstotkov v skupinah, kjer so izvajali presejalne programe in kjer je bil odziv žensk od 70 do 75 odstotkov. Namreč zakaj? Z mamografijo lahko pri teh navidezno zdravih ženskah odkrijemo še majhne, tako imenovane netipne spremembe raka dojk, ki mogoče še niso pravi rak. In če to odstranimo, je ženska praktično 100-odstotno ozdravljena. Vemo pa za statistične podatke, ki kažejo, da še vedno kar 50 odstotkov žensk ne pride do zdravnika z lokalno omejeno boleznijo. Takrat pa je zdravljenje veliko bolj zahtevno in naporno. Ključnega pomena je torej, da se ta bolezen čim prej odkrije in zato želimo doseči, da bi slovenska politika in strokovna javnost stopili skupaj in da bi ta program zaživel po vsej Sloveniji.

Videli ste že najrazličnejše zgodbe. Kako se zdravnik spopade z vsemi, tudi tistimi najbolj žalostnimi?

Vsaka zgodba bolnika se te dotakne in čeprav skušaš za vsakega bolnika maksimalno poskrbeti, si moraš ustvarit neko distanco in to ne sme načeti tvoje sredice. Dopovedati si moraš, da si za vsakega bolnika naredil, kar znaš in zmoreš najboljše in se moraš znati regenerirati. Ko so mi ljudje umirali, sem vedela, da jih moram spremljati do konca, da jih ne smem zapustiti, ko jim je najtežje, in sem zato morala ostati trdna in vedeti, da sem zanje naredila vse, kar je bilo v moji moči.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na