Kaj se dogaja z jajčniki?

Pri sindromu policističnih jajčnikov so v oziroma na jajčnikih prisotne številne benigne ciste, ki so pravzaprav majhni folikli. To so nedozoreli jajčni mehurčki, ki vsebujejo spolne celice oziroma jajčeca, obdana s tekočino. Če folikel nemoteno dozori, poči, jajčece iz njega pa se spusti v trebušno votlino, kjer ga ujame jajcevod, po katerem potem potuje v smeri proti maternici, dokler se ne oplodi. A če jajčniki ne proizvajajo dovolj hormonov, ki so nujno potrebni za dozorevanje jajčeca, je dozorevanje seveda moteno, nezrela jajčeca pa se preprosto odlagajo v oziroma na jajčniku, kar se na pregledu z ultrazvokom pokaže kot prisotnost številnih cist oziroma mehurčkov – od tod tudi ime policistični jajčniki.

Kaj natanko je krivo za sindrom policističnih jajčnikov, še ni povsem znano, se je pa do zdaj pokazalo, da se bolezen v veliko primerih pojavlja družinsko – če je torej imela že vaša mama ali babica težave s policističnimi jajčniki, obstaja verjetnost, da boste sindrom razvili tudi vi. Poleg tega je eden od pomembnih vzrokov sindroma policističnih jajčnikov verjetno tudi odpornost telesa na inzulin. Posledično se namreč v krvi poveča koncentracija inzulina, to pa bi lahko čezmerno spodbujalo jajčnike in posledično vplivalo na njihovo neustrezno delovanje. Ali, povedano drugače, na povečano vsebnost inzulina bi lahko ženski jajčniki odgovorili s povečano tvorbo moških hormonov – androgenov, kar vodi v številne težave, značilne za sindrom policističnih jajčnikov. Pomembno vlogo igrajo tudi nekateri zunanji vplivi, predvsem porast telesne teže, ki poslabša vse klinične, presnovne in biokemične znake bolezni.

Bolezen se kaže z značilnimi znaki

Na to, da se v ženskih jajčnikih dogaja nekaj nenavadnega, lahko opozorijo številni znaki:

– ženska ima težave z mozolji oziroma aknami;

– njeno telo je prekomerno poraščeno;

– izpadajo ji lasje;

– razmeroma hitro pridobiva na telesni teži;

– ima neredne menstruacije in hkrati tudi motnje v ovulaciji;

– ima težave s spočetjem oziroma zanositvijo.

Kako poteka zdravljenje?

Prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med., s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne motnje Interne klinike UKC Ljubljana, priporoča različne načine zdravljenja te bolezni. ''Če je bolnica debela, je prvi ukrep sprememba življenjskega sloga – uravnotežena dietna prehrana z manj kalorijami in povečana redna telesna dejavnost. Slednja je izjemnega pomena. Zmanjšanje telesne teže za 7 do 10 odstotkov že bistveno izboljša menstrualni ciklus, saj se izboljša presnovno stanje, zmanjšata se insulinska rezistenca in koncentracija androgenov. Če pa bolnica želi le ureditev menstruacije, se odločimo za kontracepcijske tablete. Zdravilo uredi ciklus, zmanjša izločanje LH in posledično izločanje androgenov. Ugodno vpliva na kožo, aknavost se zmanjša, učinki na poraščenost pa so različni,'' pojasnjuje in dodaja: ''Znake androgenizacije (moško plešavost) pa zdravimo z zdravilom, ki deluje na novo nastale dlake, zato se učinki zdravljenja začno kazati šele po treh do šestih mesecih zdravljenja. Bolnice moramo na to opozoriti. S prenehanjem zdravljenja se poraščenost običajno poslabša.''

Dodatno zdravljenje je potrebno pri ženskah, ki zaradi sindroma policističnih jajčnikov nikakor ne morejo zanositi. Tudi pri njih je pomembno, da vzdržujejo neko zmerno telesno težo, poudarja prof. dr. Pfeiferjeva, kajti znano je, da vitkejše bolnice lažje zanosijo, poleg tega pri nosečnicah z normalno telesno težo nosečnost poteka bolj nemoteno in z manjšo verjetnostjo težav. Sicer pa se pri njih ovulacija spodbudi s posebnimi zdravili, takšno hormonsko zdravljenje pa običajno traja vsaj od šest do devet tednov. Če se tovrstno zdravljenje ne izkaže za uspešno, skuša zdravnik potem ovulacijo stimulirati še na druge načine, ob tem pa ves čas s pomočjo ultrazvoka strogo nadzoruje delovanje jajčnikov.