Zakaj je rekonstrukcija dojke tako pomembna za žensko?

Vsaka ženska naj bi v sodobnem svetu imela pravico dobiti novo dojko, kajti zaradi raka je največkrat treba odstraniti vsaj del dojke, v 50 odstotkih primerov pa popolnoma odstraniti dojko. In ženska brez dojke, dokazano, več strokovnih člankov govori o tem, ima velike psihosocialne težave, tudi motnje drže in druge funkcionalne težave. Počuti se nepopolna in če se zavedamo, da vsaka osma ženska v sodobnem svetu razvije raka dojk, pomeni, da je vsaka osma ženska v razvitem svetu nesrečna zaradi raka dojk in jasno ima tudi svoje družinske člane, na katere vse to vpliva. Torej lahko rečemo, da je zaradi raka dojk nesrečna vsaka osma družina. Vse se namreč spremeni, ko mama ali žena postane bolnica. Vsaka ženska pove svojo zgodbo, zato je rekonstrukcija dojk kot integralni del zdravljenja raka dojk izredno pomembna. To kažejo tudi vprašalniki, ki jih uporabljamo tudi mi.

Možnosti za rekonstrukcijo je več, na podlagi česa se odločate?

Na srečo v Sloveniji poznamo vse metode, imamo vse najboljše materiale, ki v svetu obstajajo. Poleg tega je vse pokrito z zdravstvenim zavarovanjem, zaradi česar lahko rečemo, da živimo na sončni strani Alp. Sicer pa bolnici skupaj z onkologom na sestanku predstavimo način zdravljenja, ki je potreben, in načine rekonstrukcije, ki so možni, potem pa se sama odloči za enega. Metodo izbere glede na svoje želje, telesne danosti, izkušnje drugih bolnic.

Med katerimi metodami lahko bolnica izbira?

Imamo več različnih tehnik in možnosti, in sicer od kombinacij, da kjer eno dojko reduciramo, izrežemo kožo, preoblikujemo žlezo in napravimo novo obliko dojke ob enaki prostornini, lahko jo zmanjšamo, lahko samo izrežemo kožo, preoblikujemo dojko in uporabimo vsadek, lahko uporabimo lipofiling, skratka množica različnih metod je na voljo.

Kdaj se odločite za zdravljenje s telesu lastnim tkivom in kdaj z vsadkom?

Kirurgi največkrat svetujemo rekonstrukcijo s telesu lastnim tkivom, ker lahko ustvarimo zelo podobno dojko drugi dojki. Ta se redi, hujša skupaj z bolnico, ima enako telesno temperaturo in vse ostalo, se pravi ima veliko prednosti. Zanjo se pri nas odločamo pogosto, a seveda če telesne danosti to omogočajo. Če ne, pa je druga možnost z vsadkom oziroma če ima ženska majhne dojke in si želi vsadka, potem ga dobi, saj je tehnično bolj enostavna metoda. Pri nas je razmerje približno 70 proti 30 v korist telesu lastnim tkivom, v drugih državah je pa to zelo različno, saj je lahko celo obratno, torej 70 proti 30 v korist vsadka, kajti vsi ne izvajajo mikrokirurških tehnik.

Ženska se lahko odloči tudi za spremembo zdrave dojke, v katerem primeru?

Končni cilj sta vedno lepi, simetrični dojki, zato se v primeru, če je druga dojka popolnoma povešena, prazna v obliki viseče dojke, vsekakor odločimo tudi za korekcijo druge dojke.

Obstaja tudi nov način rekonstrukcije dojke, ki ste ga izumili oziroma nadgradili slovenski strokovnjaki, in sicer rekonstrukcija s pomočjo tridimenzionalnega kalupa. Način ste predstavili tudi drugod po svetu, kakšni so bili odzivi?

To je vsekakor en korak naprej. Zdravljenje smo letos predstavili v tujini v Torinu, Barceloni, Istanbulu, Dubaju in na Mayo kliniki v Rochestru. Povsod so bili odzivi odlični. Gre za dobro metodo, ne moremo govoriti o novi metodi, ampak o napredku že izdelane metode. In sicer je primerna posebej za ženske, ki imajo sekundarno rekonstrukcijo, se pravi tiste, ki po odstranitvi tumorja nimajo več kože, ampak zgolj ploščato brazgotino na prsnem košu. V tem primeru je lahko za manj izkušene kirurge velika težava pozicioniranje dojke, se pravi dojko postaviti na pravo mesto, narediti lepo obliko, prostornino in vse ostalo. In kalup nam pri tem zelo dobro pomaga, saj je način enostavnejši, hitrejši in manj izkušeni kirurgi tako dobijo ponovljiv rezultat.

Kako dolgo traja okrevanje po rekonstrukciji?

To je predvsem individualno, bistveno pa je, da je bolnica pred posegom dobro pripravljena, da v tej fazi ni presenečenj. Pri nas imamo zelo dobro organizirano društvo bolnic po rekonstrukciji dojke, ki nam je tu v veliko pomoč. To pomeni, da ima vsaka bolnica pred posegom možnost, da se pogovori z bolnico, ki je rekonstrukcijo že prestala. To tudi bistveno prispeva k zdravljenju brez presenečenj. In tudi na osnovi teh podatkov se ženske lahko odločijo za način rekonstrukcije. Je pa okrevanje zelo različno, po rekonstrukciji z mikrokirurško tehniko je bila ena od mojih bolnic na primer po dveh mesecih že na Triglavu.

Sicer poteka tako, da ženske od 5 do 7 dni po operaciji ostanejo v bolnišnici – drugi dan se začnejo posedati, vstajati, peti do sedmi dan so odpuščene v domačo nego, štirinajsti dan po operaciji odstranimo šive. Poleg tega že drugi dan v postelji začne fizioterapijo, nato pa nadaljuje rehabilitacijo v zdravilišču. V mesecu dni bi tako morala okrevati. Je pa tu še pomembno dodati, da je veliko odvisno tudi od tega, ali mora bolnica prestajati še dodatna obsevanja, kemoterapije in ostale stvari, ki lahko rehabilitacijo podaljšajo. Zlasti pri obsevanju, kjer se pojavijo vprašanja, zakaj prihaja do bolečin v predelu prsnega koša po rekonstrukciji. V resnici se tu pozabi povedati, da je ženska na tem mestu dodatno obsevana, večkrat, in da je bolečina posledica obsevanja in ne same rekonstrukcije.

Na novinarski konferenci ste povedali, da nimate kapacitet za sekundarno rekonstrukcijo. Zakaj?

Trenutno imamo ves program zaseden s primarnimi rekonstrukcijami, torej z operacijami, ki jih izvajamo pri ženskah, ki imajo raka in želijo takojšnjo rekonstrukcijo, tako da prostora za tiste, ki potrebujejo sekundarno rekonstrukcijo – ženske, ki so imele dojko odstranjeno v preteklosti, pravzaprav nimamo.

Kdaj potem pridejo na vrsto te?

Datuma žal ne moremo povedati, ker smo vezani na število bolnic, ki pridejo z novoodkritim tumorjem in glede na zelo dober program Dora se število povečuje, se pravi se hitreje odkrije, v začetni fazi, a kljub temu potrebujejo rekonstrukcijo. In s primarno rekonstrukcijo smo že zasedeni več mesecev vnaprej.

Sicer pa je raka dojk prebolela tudi predsednica društva Europa Donna zdravnica prim. dr. Mojca Senčar. V intervjuju nam je zaupala, kako je šla sama skozi to izkušnjo in kako zdaj pomaga drugim.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na