Sindrom policističnih jajčnikov je pogojen genetsko, čeprav ni še povsem jasno, zakaj nastane. Gre za kompleksno motnjo, ki na žensko ne vpliva le ginekološko in reproduktivno, vpliv ima tudi na njeno srce in ožilje ter presnovo, pojasnjuje doc. dr. Vilma Kovač, dr. med. z Oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo Klinike za ginekologijo in perinatologijo v UKC Maribor.

Kako postavite diagnozo?

Diagnozo postavimo na podlagi tako imenovanih Rotterdamskih kriterijev, kjer morata biti za diagnozo sindroma policističnih jajčnikov prisotna vsaj dva klinična kriterija od naslednjih treh:

1. anovulacija ali oligoovulacija (prvo pomeni, da ovulacije ni, drugo, da je ovulacija redka, le nekajkrat letno)

2. klinični in/ali biokemični hiperandrogenizem (to je presežek moških spolnih hormonov, ki se lahko na zunaj kaže kot pretirana poraščenost po moškem tipu ali akne in/ali povišana vrednost moških spolnih hormonov le v krvi)

3. ultrazvočna slika policističnih jajčnikov

Izključiti pa moramo tudi bolezni s podobno klinično sliko. Ta je zelo pestra in se med ženskami s sindromom policističnih jajčnikov razlikuje. Z leti se spremeni tudi pri isti ženski. Vpliv sindroma policističnih jajčnikov je prisoten vse življenje.

Kakšni pa so simptomi? Kakšne težave ima ženska?

Ženske s sindromom policističnih jajčnikov imajo pogosto motnje menstruacijskega ciklusa. Menstruacije so redke ali odsotne. To pomeni, da imajo tudi motnje ovulacije. Zaradi odsotnosti ovulacij imajo težave s plodnostjo. Simptomi so lahko še povečana poraščenost in akne, prekomerna telesna teža, inzulinska rezistenca (telo se več ne odziva na hormon inzulin) in posledično hiperinzulinemija, metabolični sindrom (zvišan krvni tlak, trebušna debelost, povišani lipidi v krvi, zvišana bazalna vrednost krvnega sladkorja), večje tveganje za sladkorno bolezen tipa dva in za razvoj raka endometrija (maternične sluznice).

Ker simptomi sindroma policističnih jajčnikov in povečano tveganje za kronična obolenja žensko spremljajo vse življenje, je potrebna stalna skrb in multidisciplinarna obravnava ginekologa, endokrinologa, diabetologa in dermatologa.

Kako lahko zdravniki pomagate?

Cilj ožjega ginekološkega zdravljenja je urejanje menstruacijskega ciklusa in s tem preprečevanje tveganja za razvoj raka maternične sluznice ter zdravljenje neplodnosti. Vsekakor je treba odpraviti še simptome, ki nastanejo zaradi presežka androgenov oziroma moških spolnih hormonov, ter zmanjšati metabolične nepravilnosti in tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa dva ter bolezni srca in ožilja.

Sicer so prvi izbor za zdravljenje motenj menstruacijskega ciklusa kombinirani hormonski kontraceptivi, ki poleg zaščite pred nezaželeno nosečnostjo znižajo tudi izločanje luteinizirajočega hormona (ki stimulira izločanje androgenov oziroma moških spolnih hormonov iz jajčnika) in delujejo tudi antiandrogeno, saj znižajo serumsko vrednost prostega testosterona. Če ženska želi zanositi ali če raba kombiniranih hormonskih kontraceptivov ne pride v poštev, je možno zdravljenje s progestagenimi hormoni v obliki tablet v ciklični obliki (deset do štirinajst dni mesečno ali vsaj na dva meseca), možna je tudi raba materničnega vložka z levonorgestrelom.

Lahko ženska kaj naredi tudi sama?

Ženske s sindromom policističnih jajčnikov, ki imajo prekomerno telesno težo, lahko z zdravim načinom življenja – s spremembo prehrambenih navad, večjo telesno aktivnostjo, spremembo odnosa do zdravja, bariatričnim zdravljenjem – in s postopnim zmanjšanjem telesne teže izboljšajo rednost menstruacij in plodnost. Že zmerna izguba telesne teže, izguba od pet do deset odstotkov kilogramov, lahko privede do izboljšanja metabolnega stanja, znižanja koncentracije serumskih androgenov (moških spolnih hormonov) in vzpostavitve ovulacij. Ima pa težave s težo od 50 do 70 odstotkov žensk s sindromom policističnih jajčnikov.