Ni pa pomembno le, ali so ženske zadovoljne s svojo odločitvijo, ampak tudi, kako so se soočile z izgubo dojke. 30 odstotkov vprašanih žensk je povedalo, da se je po posegu soočalo z negativno samopodobo, in kar četrtina žensk jih je imela občutek, da so izgubile del svoje ženstvenosti, kar je vplivalo na njihovo spolnost. A ti občutki se pozneje niso povečevali. Poleg tega dr. Stephanie Bernik, vodja oddelka kirurgije na onkološkem inštitutu v New Yorku, pravi, da se danes ženske lažje odločijo za takšen postopek in da so z njim tudi bolj zadovoljne kot pred dvajsetimi leti, saj so se izjemno izboljšale tehnike rekonstrukcije dojke.

Sicer pa kirurško zdravljenje raka dojke vključuje lumpektomijo (odstranitev tumorja in tkiva okrog tumorja), mastektomijo (odstranitev bolne dojke) ali dvojno mastektomijo (odstranitev obeh dojk). Dodatno zdravljenje lahko vključuje radioterapijo, kemoterapijo ali hormonsko zdravljenje. Kljub vsemu pa vsi ti postopki niso stoodstotno zagotovilo, da se rak ne bo vrnil.

Kot pravi dr. Bernik, deset odstotkov raka dojke povzroči mutacija gena, zato imajo ženske, ki imajo raka dojke v družini, večje možnosti, da bodo zbolele za njim. Drugi dejavniki tveganja, ki povečujejo možnost raka dojke, so še staranje oziroma dolgotrajna izpostavljenost ženskemu spolnemu hormonu estrogenu, ki se pojavi ob menstruaciji v zgodnjih letih in se v večji količini pojavlja vse do menopavze. Tudi moški lahko razvijejo raka dojke, a je to redko, še pove dr. Bernik.