Baletne predstave so lahko prava paša za oko, hkrati pa se v vsakem koraku, obratu, skoku ali gibu skriva ogromno vaj, ki zahtevajo poleg elegance in lahkotnosti tudi učinkovitost, sposobnost, energičnost in ustrezno mišično maso. Želja po uspehu in dobrih rezultatih nas lahko pripelje do roba, včasih pa tudi čez. 

Motnje hranjenja v svetu baleta niso nekaj novega, saj so pogostejše v primerjavi s splošno populacijo. "Norost je ta, da sem v baletni dvorani vedno 'debela', kar zveni smešno, ampak v dvorani sem vedno med debelejšimi, ko pa pridem ven med ljudi, mi rečejo, da sem presuha, naj kaj pojem," razlaga Ana Klašnja. In čeprav vsi plesalci ne razvijejo motnje hranjenja, so vsekakor pod večjim pritiskom, pa naj si bo to zaradi videza, telesne teže, zahtevnih gibov, stroge vadbe, stalnega nadzora nad vnosom kilokalorij in tako naprej.

Anoreksija nervoza in bulimija nervoza sta resni diagnozi, ki lahko močno zaznamujeta posameznika, hkrati pa gre za duševni motnji, ki sta najpogostejši med športniki oziroma plesalci, kjer sta telesna teža in videz ključnega pomena. Oseba z motnjo hranjenja lahko čuti ogromno krivde, sramu, strahu in nemoči pri vsakem obroku, hkrati pa se njeno življenje bolj ali manj vrti okoli hrane. "V povprečju 6 let mine, preden prvič poiščejo strokovno pomoč in v povprečju 6 let traja tudi zdravljenje," pojasnjuje dr. Karin Sernec, dr. med., iz Enote za motnje hranjenja Psihiatrične klinike v Ljubljani.