Danes je prava lepotica! Nikoli je ne bi prepoznali

Kelley Gunter iz mesta Dayton v Ohiu je bila od 8. do 14 leta starosti žrtev nasilja in posilstev, a jo je bilo preveč sram, da bi to komu povedala. Ves čas, ko je skrivala, kaj se ji je dogajalo, se je tolažila s hrano in do 30. leta starosti pridobila že 177 kilogramov. Kasneje je pridobila &scaron;e dodatne 4 kilograme, a izlet v cirkus z njenim sinom Alecom Gunterjem je vse spremenil.''Ko sva hodila do najinih sedežev, sva se vsako stopnico morala ustaviti in počivati, saj sem se tako potila in bila popolnoma brez sape. Nato me je vpra&scaron;al, če gre lahko na karneval in rekla sem ne, saj sem vedela, da tako dolgo ne bom mogla stati brez bolečin. A Alec se ni razburil, ampak mi je pričel razlagati, zakaj nama tako ali tako ni treba iti. Takrat sem spoznala, da je moj &scaron;estletni sin iskal izgovore zame. Spoznala sem, da moja debelost vpliva nanj. Bila sem tako debela, da nisem mogla več nikamor z njim in zamujala sem njegovo odra&scaron;čanje. Takrat sem vedela, da moram svoje življenje znova vzeti v svoje roke - zame in zanj.''Odločila se je za operacijo želodca, s katero so ji zmanj&scaron;ali velikost želodca in pričela je izgubljati odvečne kilograme. Ves ta čas pa se je morala držati tudi stroge diete, kjer je lahko zaužila zelo malo ogljikovih hidratov in veliko boljakovin. Dva dni v tednu je lahko pojedla kak&scaron;no sla&scaron;čico. ''Nikoli nisem goljufala, niti enkrat. Držala sem se navodil zdravnikov do potankosti. Bila sem tako odločena. Naredila bi vse, da bi izgubila odvečne kilograme,'' pripoveduje za britanski Mail Online. Začela je tudi telovaditi, in sicer najprej z zumbo, nato pa z vodno aerobiko in postopno s &scaron;tevilnimi drugimi vadbami. ''Ko sem bila debela, so mi ljudje vedno govorili, da imam lep obraz. To je bil lep kompliment, ampak v resnici so mi želeli povedati, da je moje telo katastrofa. Želela sem jim pokazati, da sem več kot lep obraz.''Ma&scaron;čoba se je topila in Kelley je počasi znova dobivala nadzor nad svojim življenjem. ''Na&scaron;a življenja so se drastično spremenila in Alec je končno dobil mati, ki je aktivna. Skupaj sva počela vse možno, saj sem se mu sku&scaron;ala oddolžiti za vsa leta nazaj, ki sva jih izgubila. A moja sreča je bila le navidezna. &Scaron;e vedno sem imela nizko samopodobo in počutila sem se ničvredno.''Spoznala je, da samo sprememba svojega zunanjega videza ne bo dovolj, morala se je soočiti tudi s travmo, ki jo je preživela v otro&scaron;tvu. ''Izgubila sem odvečne kilograme, a se nisem soočila s preteklostjo.Ko sem bila majhna deklica, so se mo&scaron;ki norčevali iz mene, me posiljevali in bili nasilni do mene. Niti eni osebi tega nisem povedala. Preprosto sem stvari pometla pod preprogo. Toliko je sramu okoli spolne zlorabe, da se mi je vedno zdelo, da tega ne morem povedati nikomur. Zato sem vse držala v sebi. Ko sedaj pogledam nazaj, mi je jasno, da sem toliko jedla, ker sem s hrano tlačila svoja čustva.'' Tudi sama je naredila izpite za terapetko, odprla svoje podljetje, a &scaron;e vedno je bila samouničujoča. ''Odprla sem podjetje in namesto, da bi zanj skrbela, sem ves svoj čas preživela v nakupovalnem centru in v kazinojih. Izgubila sem podjetje, denar, moj dom, prijatelje - vse. Prijavila sem se v center za odvisnost, kjer so vsa ta stara čustva pri&scaron;la na dan. Bilo je res težko. Bil je cel val teh spominov in čustev. Tam sem se spomnila veliko stvari, ki se jih sicer nikoli ne bi. Ves čas sem si le govorila: '&Scaron;e vedno si tu, tvoje srce &scaron;e vedno bije, živa si, preživela si.' Po&scaron;asti iz preteklosti cvetijo v temi in jih lahko premaga&scaron; le, ko jih pripelje&scaron; na dan. Želim si, da bi to storila že pred 20 leti. '' ''Sedaj se končno počutim, da živim svoje življenje taka kot sem. Ne bojim se več deliti svoje resnice in vse moje karte so na mizi. Izgledati dobro ni dovolj. Lepota je zunanja. A biti avtentičen in prijazen je nekaj najlep&scaron;ega na svetu. Moja du&scaron;a je prvič v življenju svobodna in vsi demoni so le &scaron;e preteklost. To me je navdihnilo tudi, da sem svojo zgodbo zapisala v knjigi. Želim si, da bi drugi ljudje, ki so prav tako preživeli travmo, vedeli, da je sreča na nasprtoni strani trpljenja. Ne živite v strahu in prepričanju, da niste dovolj, tako kot sem dolgo jaz živela. Nikoli nisi prestar, preveč grd, preveč debel, preveč zlomljen, da si ne bi zaslužil sreče. Svetu sem pokazala vse svoje brazgotine, da bi tudi drugi ljudje spoznali, da se stvari lahko izbolj&scaron;ajo.''