"Začelo se je aprila leta 2003. Takrat sem mislil, da je moje telo utrujeno od enotedenskega jadranja, kjer smo doživeli vse – od popolnega sončnega vzhoda do nevihte, skoraj podobne tisti v filmu Popoln vihar. Zdaj vse skupaj seveda malo karikiram. Potem pa se je začelo slabo počutje. Bil sem čisto brez energije, kar je pri meni prvi pokazatelj, da je nekaj hudo narobe; če ne najdem časa za svoj vsakodnevni sprehod ali kakršno koli drugo športno dejavnost, je to razlog, da se nekaj dogaja," je na spletni strani OnkoMan, ki je prvenstveno namenjena moškim, ki se spopadajo z rakavimi obolenji in njihovim sorodnikom, zapis začel Matej Pečovnik. 

Pri kateri starosti ste izvedeli za diganozo raka in kje se je ta pojavil?

Za diagnozo Hodgkinov limfom sem izvedel še pred dopolnjenim 26. letom. Pojavil se mi je na limfatičnem sistemu oz. bezgavkah. Največje opozorilo pa je bila bulica nad ključnico.

Kakšne bolezenske znake ste opažali, kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se odpravili k zdravniku?

Moji znaki so bili suh dražeč kašelj, povišana telesna temperatura in nočno potenje. Največje opozorilo pa je bila bulica nad ključnico in prav ta bulica mi je verjetno rešila življenje.

S kakšnim odnosom ste se odločili lotiti zdravljenja? Kakšna je bila vaša osebna strategija?

Za vsakega, ki se prvič sreča z besedo RAK, je to najprej šok, jok in misel o naši minljivosti. Po pogovoru z nekom, ki je bil proti koncu zdravljenja, pa sem se že na oddelku odločil, da poraz ne pride v poštev. V zibelko sta mi bili položeni dve stvari:

– prva je, da sem Korošec in znamo biti trmasti,

– druga pa je, da sem po horoskopu lev in levi se ne damo zlahka in nismo zastonj kralji živali.

Moja strategija je bila popoln in neposreden napad iz oči v oči.

Pravite, da je bilo obsevanje za vas enako breme kot kemoterapija. Kakšne so bile posledice tovrstnega zdravljenja?

Sem eden izmed redkih, ki je imel poleg kemoterapij težave tudi z obsevanji. Pošteno so me zdelala in obiski wc-ja tudi po obsevanjih niso bili redki. Sem se pa prepričal, da pomagajo.

Kako dolgo ste se zdravili za rakom?

Zdravljenje je potekalo približno pol leta, in sicer od maja do oktobra.

Datum 2. 10. 2003 je za vas izjemno pomemben. Kaj se je takrat zgodilo?

Datum 2. 10. 2003 je datum mojega zadnjega uradnega obiska Onkološkega Inštituta. Takrat sem prejel zadnjo dozo radioterapije in od takrat naprej na nek način praznujem svoj drugi rojstni dan.

Kako dojemate življenje po preboleli bolezni? 

Življenje po bolezni? Naše življenje se meri z znanjem in izkušnjami in bolezen ti da oboje. Do bolezni je bila moja edina skrb, kako najbolj zabavno preživeti prosti čas. Nato pa udari rak in to te spremeni za vedno. Moja pot od takrat je zaznamovana s to boleznijo in se je nikoli nisem sramoval, pravzaprav je moje poslanstvo. Svojo izkušnjo z veseljem in rad delim z drugimi, ki pomoč želijo. Življenje živim dan za dnem in vsakega posebej. Uživam v naravi, uživam na kolesu, uživam, ko pazim svoje nečakinje ... Imam pa tudi skrbi. Mogoče ste mislili, da jih bolniki po bolezni nimamo, ampak so tudi skrbi. Verjetno je pa tudi res, da jih prej razčistimo, ker nas je bolezen naučila o prioritetah. Naša prva prioriteta je zdravje, sam pa k temu dodam še drugo, in to je smeh, ki je polovica zdravja.

Je pomembno, da se lahko človek o bolezni z nekom pogovori? Kdo je bil tisti, od katerega energijo ste lahko vi v tistem času črpali? Kdo vam je stal ob strani?

Zame je bilo zelo pomembno, da sem se pogovoril z nekom, ki je bil na podobni poti, in prepričan sem, da mi je pomagal najti pravo pot. Spet nekdo drug pa rad stvari predela sam. Sam sem družabna oseba, ki zacveti v družbi in bi mi bilo težko vse predelati sam. Ne smemo pa spregledati dejstva, da smo ponoči vedno sami s svojo glavo, ko gremo spat. Čez dan smo lahko deležni 1000 dobrih nasvetov, ampak bolezen nam v času zdravljenja ponudi 1001 težavo in pozitivna glava je rešitev polovice problemov, na drugo polovico pa ima odgovor onkologija. Moji temelji opore so bili vedno starši, sestra, sestrične, tete in strici in prijatelji. Res so bili pomemben dejavnik, da so bili moji dnevi nabiti z pozitivno energijo. 

Kakšno je vaše življenje danes? Ko se obrnete nazaj, je kaj, kar bi storili drugače?

Danes živim normalno življenje. Služba, popoldan skok v naravo, kakšno potovanje ... Veliko energije pa vložim v OnkoMana, kjer smo se odločili premikati meje, kar se tiče moških problemov in njihovega soočanja z boleznijo, obiskov zdravnika, udeležbe presejalnih testov ... In predvsem razmišljanje, kako ustvariti in izpeljati kopico "cool" projektov, ki bodo moške prisilili, da bolj na glas razmišljajo o bolezni. Verjetno bi kakšno stvar naredil drugače, ampak sem čisto zadovoljen s stvarmi, ki sem jih dosegel v življenju. Kar se pa zdravljenja tiče, pa mislim, da mi je kar uspelo in imam že 16 razlogov (beri let), da je bila glava na pravem mestu.

Imate kakšen nasvet za vse, ki se borijo z diagnozo raka?

Naj zaupajo zdravnikom. V primeru, da potrebujejo pogovor, pa so tukaj društva in posamezniki, ki so njihovo pot že prehodili in lahko pomagajo z nasveti. Najbolj pomembna stvar je pozitivno razmišljanje in rezultati so skoraj zagotovljeni. V Sloveniji je že več kot 100.000 ozdravljenih bolnikov, ki so dober znak za zaupanje v onkologijo. Društva pa smo skupek pozitivnih misli, upanja na srečen konec, lučko na koncu tunela in na še veliko sončnih dni na plaži.