Nekdanji profesionalni nogometaš in oče treh hčera Jaka Jakopič je bil pri svojih rosnih 24 letih diagnosticiran s Hodgkinovim limfomom. Pravi, da smo za pogum in voljo odgovorni predvsem sami in da se je treba z boleznijo boriti po "moško". Kako se je tega lotil sam, si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Pred 15 leti so vam postavili diagnozo Hodgkinov limfom. Kaj to pomeni, kakšni so simptomi in možni zapleti bolezni?

Hodgkinov limfom je bolezen limfnega sistema, po domače, rak na bezgavkah. Limfe so drugi največji sistem v našem organizmu, takoj za srčno-žilnim. Kot moški sem simptome, takrat kot poklicni športnik, zavračal "po moško", se pravi, sem imel za vsako stvar izgovor. Za majhne bulice na vratu je bil kriv prehlad, saj jih je imelo tudi nekaj soigralcev, ki so izginile, meni ne, a vseeno je bilo to "od prehlada". Bula na prsih je bila pri klubskem "zdravniku" (tako smo ga klicali, čeprav je imel za seboj le opravljen tečaj maserja) "diagnosticirana" kot hematom, ki je bil posledica udarca na tekmi ali treningu. Tega se jaz ne spomnim, a sem vseeno verjel in pozabil tudi na bulo na prsih (ob diagnozi je bila ta velika že 13 cm). Utrujenost in zadihanost sem pripisoval slabi pripravljenosti, čeprav sem bil vedno med najbolje pripravljenimi nogometaši. Pritisk v ušesih je bil po besedah soigralcev posledica masla v ušesih. Za nočno potenje pa sem okrivil svoje dekle, ki naj bi preveč ogrela spalnico. Srbečo kožo pa je kar nekaj soigralcev pripisovalo pralnemu prašku v klubu in smo krivili našega ekonoma, čeprav je tudi to tipičen znak Hodginovega limfoma. Torej, imel sem neizmerno srečo, da sem osebni zdravnici pokazal moje bulice ter "hematom" in me je takoj poslala na onkološki inštitut. K njej sem prišel "po moško" zaradi masla v ušesih, ki ga seveda ni bilo. Praktično sem iz aktivnega igralca, profesionalnega nogometaša prišel na onkološki inštitut in postal pacient. Če se Hodginov limfom ne zdravi sistematsko, možnosti za preživetje praktično ni – v kolikor se zdravi sistematsko, je ozdravljivost zelo visoka.

Za svoj 24. rojstni dan ste prejeli prvo kemoterapijo. O čem ste takrat razmišljali?

Pred kemoterapijo je bilo za menoj že en mesec preiskav, da se določita točen tip bolezni ter terapija. Zato sem imel v glavi več ali manj vse že urejeno in sem komaj čakal, da se pravo zdravljenje začne. Kot športnik sem vedno sledil in ubogal trenerja, sem sem le tega zamenjal za svojo onkologinjo in delal vse, kot mi je bilo naročeno. Fokus je bil na terapijah in posvečanju sebi. Od joka in toženja ne bi imel nič, to sem se naučil že med kariero.

Kako pomembno je zgodnje odkrivanje bolezni? Kdaj k zdravniku?

Zgodnje odkrivanje je več kot pomembno, sploh pri mojem tipu bolezni. Kdaj k zdravniku? Čim prej. Se mi zdi, da vsak pri sebi čuti, kdaj je čas – čim iščeš izgovore, veš, da je čas, da greš.

Pravite, da je bistvo ljubezni v nas samih. Nam lahko poveste nekaj več o tem?

Slavko Ivančič najbolje povzame bistvo v pesmi Ko mene več ne bo, bo vse še vedno isto. Ko dojamemo, da smo mi najbolj pomembni in da smo mi na prvem mestu, tu mislim tudi naše zdravje, se pogled na svet drastično obrne. Srečen in zadovoljen jaz pomeni tudi, da so moje hčerke srečne, in seveda žena. Zamorjen in negativen jaz, nezadovoljen sam s seboj, pa pomeni posledico tudi za mojo okolico. Kako bomo živeli, pa je odvisno zgolj in samo od nas samih. Če opišem še drugače, pred boleznijo sem živel, kot hočejo drugi, zdaj živim, kot hočem jaz.

Ste tudi nekdanji profesionalni nogometaš. Je šport imel kaj vpliva na samo zdravljenje? Trud, vztrajnost, tekmovalnost z boleznijo – ste tudi v tej igri pokazali športnega duha?

Šport in zdrav način življenja sta najbolj pripomogla k temu, da se mi je telo bistveno hitreje regeneriralo in preneslo več in lažje terapije, kot bi jih sicer. Vsekakor sem bolezen in raka vzel kot del mene in se nisem boril proti njemu, ampak z njim. Bil je del mene in del telesa, ki sem ga moral popraviti. Strogo sem se držal navodil in napotkov zdravnika, da bi dosegel cilj, ki je bila ozdravitev.

Radi pišete in se pisno izražate. Gre morda za vrsto terapije?

Absolutno sem tu našel svojo terapijo. Našel sem se v tem in mi je pomagalo. Vsak najde svojo pot in vesel sem, da sem jo našel ob bolezni. Tudi v šoli sem rad bral in pisal, a me žal nihče ni spodbujal k temu.

Imate tri hčere. Kakšni so vaši življenjski napotki njim? Kaj je tisto, kar bi si želeli zanje?

Predvsem to, da popolnosti ni, da sprejmemo sebe tudi kot ranljivega, človeka, ki joka in se smeji, se objema in prepira. Vse stvari spoznavajo, tudi minljivost ter bolezen. Ta je kot rojstvo tudi del nas, žal še nihče ni ostal živ. Če se zavedaš minljivosti se zavedaš tudi tega, da je zdaj pravi čas, da živiš, kot hočeš sam.

Ste podpredsednik društva Onkoman. Kaj je tisto, kar vam je z drugimi člani in predstavniki skupnega, razen bolezni. Kakšni so vaši cilji?

Skupen cilj nam je osveščati o moških boleznih. Predvsem zato, ker sami nismo imeli te podpore in tega, da se da po raku tudi normalno živeti. Je pa res, da je trend v svetu ta, da se o moških boleznih osvešča predvsem ženske, saj so one tiste, ki poslušajo toženje moških, in edine, ki jih lahko pripravijo, da gredo k zdravniku. Zato v društvu z drznimi projekti osveščamo tako moške kot ženske.

Se vam zdi, da moški dovolj govorijo o svojih strahovih, občutkih? Kako pomemben je pogovor v primeru bolezni?

Moški največ povedo doma, za štirimi stenami ali ob pivu, drugače skoraj ne, zato je pristop drugačen kot pri ženskah in je do njih tudi težje priti. Moški bo veliko vlagal v svoje hobije, v avtomobile, a v svoje zdravje, preventivne preglede pa ne bi vložil nič. To želimo spremeniti.

Kako kakovostna se vam zdi celostna oskrba med zdravljenjem bolezni in po njej v Sloveniji?

Med samim zdravljenjem je celotna oskrba zelo dobra, sploh če si bolniki svoje misli in vprašanja zapišejo in jih ob pregledu predstavijo zdravniku. To zagotovo pomaga, da se stvari in nejasnosti razjasnijo. Sama oskrba po bolezni pa je nekaj, kar moramo spremeniti, saj smo vrženi nazaj v življenje brez kakršne koli pomoči, da se povrne fizična in psihična moč ter predvsem energija.