Bronja Žakelj: "Tistega, kar je tvoje, se manj bojiš kot nečesa, kar je tuje"

"Ko ti povejo: "Raka imaš" ali ko izveš za neko drugo težko diagnozo, je najpomembneje, da sprejmeš bolezen, da sprejmeš resnico. In ko bolezen sprejmeš, je tako kot z vsako drugo stvarjo, ki je tvoja. Tistega, kar je tvoje, se dosti manj bojiš kot nečesa, kar je tuje. Tukaj ne gre za neko predajo, kot bi mogoče kdo mislil ob besedi sprejetje bolezni, ampak v bistvu za to, da sprejmeš nekaj, na kar v tistem trenutku nimaš nobenega vpliva. To mi je vedno prineslo notranji mir in odneslo velik del nemira in tesnobe.

Prav zaradi tega, ker sem s tem korakom tako hitro opravila, sem se lahko osredotočila na iskanje rešitev, v zdravljenje, kemoterapije, radioterapije in tako naprej. Dobro je, da tega bika čim prej zagrabiš za roge, da ga "udomačiš" in si na ta način zagotoviš vsaj približek miru, približek varnosti ali pa občutek, da ti vodiš to igro, da ti vodiš ta divji ples in da nisi samo neka lutka. Mislim, da ti to daje neko stabilnost in vsaj pri meni se je v vseh primerih, ne samo prvič, ampak tudi kasneje, ko sem zbolela še nekajkrat v življenju izkazalo za najboljšo taktiko."

"Vse to, kar ste našteli. Ampak poleg optimizma, vere in vsega, kar se tako pogosto izpostavlja, je zelo pomembno, da si dovoliš vsa čustva. Ko si bolan, ko veš, da imaš diagnozo raka, to sprejmeš, a strah ostane. Strah te je bolezni same, zdravljenja, smrti. Konec koncev imaš nihanja v razpoloženju in dobro je, da sprejmeš tako imenovana negativna ali zapostavljena čustva. Najprej pri sebi, da si jih sploh upaš izreči naglas in da imaš potem na drugi strani nekoga, ki ta čustva in tvoje trenutno stanje, tudi če gre za strah ali dvom, sliši in razume. Zato je pomembno, da imaš ob sebi prijatelje.

Ni treba, da jih je veliko. Lahko je samo en, samo nekdo, ki te ne utiša, ampak ti da pravico do tvojih čustev, takšnih, kakršna so v nekem trenutku. Velikokrat me je bilo strah, da bom umrla. Ampak ko to nekomu poveš in ta človek tvoje čustvo sprejme, se strah razprši, razblini, kot da ga malo razdeliš naokrog. In to mi je prineslo občutek miru. Pomemben je tudi odnos z zdravnikom, ki traja. In tukaj je zaupanje ena najpomembnejših stvari. Moja zdravnica mi nikoli ni rekla tako, kot pogosto rečejo ljudje: "Pozdravila se boš." Namesto tega mi je vedno rekla: "Bronja, jaz bom naredila vse, da te pozdravim." In v tem je velika razlika. Prav njena iskrenost mi je dala občutek varnosti, zaupanje pa je ena ključnih stvari, da zmoreš skozi tako zahtevno zdravljenje, kot je onkološko."

"Ja, absolutno je to napaka. Ljudje smo različni, ampak danes mislim, da bi se to zelo težko zgodilo. Moja mama je zbolela leta 1980 in umrla leta 1984. Časi so bili drugačni. Neozdravljive diagnoze so svojci pogosto prikrivali bolnikom. Danes mislim, da bi se to težko zgodilo. Kasneje so mi povedali, da so mami rekli, da ima ulkus na želodcu, v resnici pa je imela raka. Niso ji povedali, ker je bila premila in naj se ne bi znala soočiti s tako težko diagnozo. Jaz sem sicer hvaležna, da so pred resnico obvarovali mene in mojega brata Roka, ker sva imela še tri leta popolnoma brezskrbnega otroštva. Niti za hip nisva pomislila, da bi se lahko slabo končalo.

Problem pa je, da to prikrivanje resnice ne glede na dobre namene ostaja laž. Na ta način ti vzamejo dostojanstvo in identiteto. Pravzaprav nisi več gospodar svojega življenja, prepuščen si nekomu drugemu, ki odloča namesto tebe. Nisi niti gospodar svoje smrti. Kasneje sem spoznala, da ko si neveden, nimaš možnosti, da bi se v tebi aktivirale vse potencialne sile, ki jih ima vsak izmed nas in ki pridejo na plano takrat, ko se telo bori za življenje, ko gre za življenje ali smrt.

Nešteto je primerov, ko ljudje preživijo nemogoče stvari. Mogoče bi se pri mami končalo enako, kot se je, ampak kljub vsemu me boli, da je bila oropana te možnosti. In ta resnica je v meni rojena zelo globoko. Ne glede na to, kako težka je, vedno želim vedeti, kaj je z menoj, ker mi to daje poligon, trdna tla pod nogami, informacijo. In če je ta napačna, gre tudi iskanje rešitev v napačno smer. Zelo sem se bala, ko sem prvič zbolela, da bi resnico prikrili tudi meni. Ampak za zdaj mislim, da sem na varni strani."

"Gotovo je smrt danes velik tabu. Rak je danes sicer malo manj tabu kot nekoč. Ko je moja mama umirala ali ko sem jaz prvič zbolela, je bila smrt še vedno tabu, čeprav nekoliko manj kot takrat. Smrt je danes odrinjena na rob družbe, na margino, v hospice, domove za ostarele, če sploh prideš tja. V bolnišnice jo odrinemo v upanju, da za nas ne obstaja. Po principu tistega, česar ne vidiš, ni. Danes smo družba razuma. V tradicionalnih družbah je bilo drugače. Tam so imeli mehanizme za soočanje s strahom pred smrtjo. Danes teh orodij nimamo več. Simbolike, ritualov in procedur, ki so včasih spremljale smrt, ni več. Smrt ni več kolektivna stvar, ampak postaja stvar posameznika. Človek s smrtjo ostane sam. To ni enostavno ne za tistega, ki odhaja, ne za tistega, ki ostaja. Še najhuje pa je, da smrt odrinemo proč. Najhujši je strah pred tistim, česar ne poznamo. Ko je nekaj bližje, domače, je strah manjši. Ko pa je odmaknjeno daleč stran, se strah poveča. Kot da danes smrti ni več. Črnih zastav ni več, mrliških vozov ni več, otroci ne hodijo več na pogrebe. Skratka, izrinili smo smrt iz našega življenja. V bistvu tako pomemben del našega življenja ni več v njem."

"Ne, absolutno ne, ker sem mislila, da knjige prav zaradi tega nihče ne bo bral, saj odpira vprašanja o minljivosti, krhkosti, žalovanju in podobno. Moja pričakovanja so bila povsem drugačna. Mislila sem, da če se ljudje o tem ne želijo pogovarjati, tudi brati o tem ne bodo hoteli. Ampak sem se k sreči motila."