Jessie Diggins je z javnostjo odkrito spregovorila o tem, kaj se dogaja v njenem zasebnem življenju, z upanjem, da bo tako lahko pomagala drugim. 32-letna smučarska tekačica je v intervjuju povedala, da se je po 12 letih okrevanja od bulimije to poletje znova pojavila. 

"Bilo je res težko," je Jessie razkrila po spoznanju, da se ji je bolezen ponovila. "Borim se s pritiskom, da bi bila popolna, in večino tega je to pritisk, ki ga nase izvajam sama. Nabiralo se je veliko različnih majhnih stresov. To je tako, kot če bi se odpravili na pohod in bi vam nekdo v nahrbtnik dodal malo kamenja. To ni nič hujšega, toda če kar naprej dodajate in dodajate in dodajate kamenje, to nenadoma postane velika teža za vsakodnevno prenašanje. In postajala je res težka. Res mi je bilo težko."

 Za Jessie je spoznanje, da se je njena motnja hranjenja ponovno pojavila, posledica spremembe njenega občutenja. "Pravkar sem ugotovila, da sem bolna in utrujena ter da tega nisem občutila tako močno, kot bi morala," je povedala dobitnica zlate olimpijske medalje.

"In ko sem ugotovila, da izkoriščam svojo motnjo hranjenja, da mi ni treba čutiti stvari, sem se zavedela, da je spet tu. In to je predstavljalo problem. Jaz namreč rada razgalim svoje srce. Želim čutiti stvari. Ko pa poskušaš blokirati občutek bolečine, jeze, stresa ali žalosti, blokiraš tudi občutek veselja in sreče, ljubezni ter vseh dobrih stvari."

 Jessie priznava, da je svojo situacijo, sicer s parajočim srcem, delila tudi s svojim možem, družino in prijatelji:

"Težko je bilo to povedati možu in staršem preprosto zato, ker ljudem, ki jih imate radi in ki vas imajo radi, ne želite povzročati bolečine, stresa in skrbi," pojasnjuje. "Ampak vedela sem tudi, da jim moram povedati, saj mi vedno hočejo stati ob strani. Prepričevala sem se, da jih moram spustiti blizu. Prav to pa je skoraj v trenutku razbremenilo precej veliko breme z mojih ramen. Kot da bi vsak segel v nahrbtnik in vzel ven kup kamenja."

  Čeprav je hvaležna za vso podporo, ki jo je prejela, Jessie še posebej ceni empatijo svojih trenerjev. "Vsi so se odzvali na res krasen način in mislim, da je o tem zelo pomembno govoriti, saj so namesto panike glede tega, kaj to pomeni, vsi samo rekli, da jim je žal, da se to dogaja, in poudarili, da jih skrbi zame. Povedali so mi, da sem zdaj na prvem mestu jaz in da je smučanje šele na drugem. Želeli so si, da bom še dolgo živela srečno in zdravo, zato so mi tudi ukazali, da je okrevanje trenutno moja prednostna naloga."

Jessie sicer čuti strah in ranljivost, ki prihajata z javno delitvijo ponovitve njene bolezni, vendar ve, da je zanjo najbolje, če to novico deli s svetom:

"S socialnimi mediji lahko poveš svojo zgodbo na način, da jo sliši veliko ljudi, tako da sem na tej točki svojega življenja v res edinstvenem položaju, kjer lahko pomagam ljudem in poskrbim, da vedo, da ni nič narobe govoriti o teh stvareh. Če lahko to premagam in imam ob tem pogum, da rečem: Ja, borim se s tem, delam na tem in se zanašam na svojo ekipo za podporo, potem se bo morda tudi drugim ljudem zdelo povsem v redu storiti enako."

Digginsova dodaja, da je med njeno knjigo "Brave Enough" iz leta 2020 in javno delitvijo svoje zgodbe o motnji hranjenja leta 2018 prejela pisma in sporočila, v katerih so se ji zahvaljevali, ker je odkrito spregovorila o tej občutljivi tematiki. "Ohranila sem veliko pisem in resnično je tem ljudem zdaj bolje, zato imam dokaz, da to pomaga ljudem in da je dobro sprejeto, ker govorim o tem, ter da gre za nekaj, kar deluje – to mi tudi vliva pogum."

Razmišljanje o prihodnosti svoje kariere je za Jessie proces, ki se ga loteva korak za korakom: "Trenirala in tekmovala bom le, če bo to prava stvar zame, ker je moj življenjski cilj dočakati 80 let in smučati s svojimi vnuki. To je tisto, česar si želim veliko bolj kot tekmovati ali trenirati zdaj," še poudarja. "Seveda sem zdaj veliko, veliko bolje, zato treniram in nameravam jeseni priti v tabor naše ekipe. Resnično bi rada tekmovala, ker je to nekaj, kar mi prinaša veliko veselja in veliko pomena v moj vsakdan."

 Jessie predvsem upa, da bo delitev njene zgodbe pomagala drugim spoznati, da motnja hranjenja ni nekaj, česar bi se morali sramovati.  Smučarska tekačica iz prve roke ve, da okrevanje zaradi motenj hranjenja ne gre po popolni linearni liniji, vendar želi, da ljudje, ki doživljajo podobno izkušnjo, zaupajo v proces, saj se trdo delo na koncu izplača.

Vir: people.com