Kaj je Parkinsonova bolezen?

Za kakšno operacijo se je šlo?

Zdravljenje se imenuje globoka možganska stimulacija. Vključuje vsaditev tankih elektrod v možgane, kjer oddajajo drobne električne impulze. Ti impulzi, ki se nenehno nanašajo na pravi del sive snovi, stimulirajo centre v možganih, ki nadzorujejo signale, poslane vašim mišicam. V bazalnih ganglijih, strojnici možganov, se v telo pošiljajo signali, ki odrejajo vse, od govorjenja do požiranja, do hoje in dotika. Ko ti signali ne pridejo skozi ali ko so navodila pomešana, je lahko reakcija telesa kruta. Roke in noge se nenadzorovano tresejo, hoja je vse težja, celo požiranje postane izziv.

Šok ob diagnozi, sledilo je olajšanje

''Dan, ko je bila moja diagnoza Parkinsonove bolezni uradno potrjena, je bil poln šoka, hkrati pa olajšanja,'' začenja svojo pripoved Harry.  ''Pisalo se je leto 2015 in prejšnji dve leti sva z ženo Jenny skakala od enega do drugega zdravnika; sumili so na tumor, na koncu pa posumili na Parkinsonovo bolezen.'' Pove, da nikakor ni lahko, ko ti pri 53 diagnosticirajo Parkinsonovo bolezen. 

Pri Parkinsonovi bolezni dopaminske celice začnejo tiho odmirati leta, preden se pojavijo prvi simptomi. Znanstveniki niso prepričani, zakaj se to zgodi ali zakaj procesa ni mogoče ustaviti ali upočasniti.''Moja lastna izkušnja je nazoren prikaz olajšanja, ki ga lahko operacija globoke možganske stimulacije prinese nekaterim bolnikom s Parkinsonovo boleznijo.'' Harry v svojem članku nadaljuje z opisom operacije. ''Čakal sem kakšno leto, preden sem pristal na operacijo. Rekli so mi, da sem dober kandidat, vendar sem moral zbrati pogum. Ko sem se odločil, je trajalo še eno leto, preden sem bil pripravljen na operacijo.''

Pove, da je zadnjega septembra lanskega leta stopil v bolnišnico in da si ni znal predstavljati, kaj točno se bo zgodilo. Povedali so mu, da bo med operacijo buden, a ni vedel, kakšen bo denimo občutek ali kakšni bodo zvoku. ''Vedel sem, da mi bo na neki točki pred koncem dneva nekdo izvrtal luknjo v glavo. Vsaj ena luknja bo. Mogoče dve.'' Zanesljivi viri so ga vnaprej opozorili, da bo zvok vrtanja podoben vzletu letala.

Pred operacijo je imel na lobanji kovinsko konstrukcijo, podobno kvadratnemu senčniku na vrhu svetilke. ''To je bilo namenjeno temu, da je držala mojo glavo pri miru med slikanjem MRI in med bolj občutljivim postopkom 'pikanja' mojih možganov, ne da bi pri tem poškodovala uporabne delce. V kirurški sobi je bilo vrveže, saj se je pol ducata kirurgov in medicinskih sester pripravljalo na poseg. Ogrodje moje glave je bilo privito na kirurško mizo, čez mene pa so bile pokrite plastične plošče, da bi ustvarile antiseptično mesto za lobanjsko odprtino.''

Vse to ve, ker je bil buden, kot pravi sam ''popolnoma buden v času šesturne operacije,''. 

''Veliko časa sem preživel po bolnišnicah, tako kot pacient kot otrok bolnišničnega delavca. Kot novinar sem poročal o številnih medicinskih zgodbah. Zato me je možnost tega postopka bolj kot strah navdala z radovednostjo. Kako bi se počutil? Kaj bi spremenilo? Bi delovalo?''

Danes pravi, da je bilo vse skupaj zares čudna izkušnja. ''Kirurška soba je brnela z običajnim hrupom delovnega mesta. S kirurgi smo imeli prijazen pogovor, ko sem postavljal vprašanja o tem, kaj se dogaja.''

''Nenavadna izkušnja je bila imeti nekoga, ki ti brska po možganih''

''Ni bilo nobenega posebnega občutka, saj možgani nimajo senzorjev za bolečino. Toda ko so sonde zdrsnile na svoje mesto, so bili znaki, ki so razkrivali, kaj se dogaja, najpogosteje mravljinčenje v roki ali nogi, ko so kirurgi previdno napeljali elektrode skozi moje možgane, da bi dosegli bazalne ganglije.''

Med potjo so ga vprašali, ali lahko recitira dneve v tednu, mesece v letu s preskokom nazaj vsak drugi mesec in napredovanje praštevil do petega celega števila. 

Operacija je uspela

''Nenadoma lahko normalno hodim. Tresenja ni. Zdi se, da nadležni znaki izginejo. Ponovna pridobitev nadzora nad motoričnimi funkcijami ni nič drugega kot čudež, vendar ne bo delovala pri vsakem bolniku s Parkinsonovo boleznijo. Tisti z drugimi pogoji niso primerni za tovrstno operacijo. Najuspešneje lajša motorične simptome pri tistih, ki se dobro odzivajo na levodopo. Če je v teh primerih uspešno, pomeni zmanjšanje tega zdravila in njegovih stranskih učinkov.''

Harryju je uspelo prepoloviti odmerek zdravil in pred kratkim se je vrnil na delo po štirih mesecih odsotnosti. Mirno spi in čeprav se še vedno hitro utrudi, se je njegovo razpoloženje izboljšalo.

''Parkinsonova bolezen bo še naprej pestila moje življenje. Operacija pa mi je vseeno dala nadaljnjih 10 ali 15 let, brez tresenja in ostalih simptomov.''

Vir: cbc.ca