Naključna preiskava ji je rešila življenje

Rak dojke je najpogostejša oblika raka pri ženskah, saj na Hrvaškem vsako leto zboli med 2.300 in 3.000 žensk. Čeprav od leta 2006 poteka državni presejalni program za ženske med 50. in 69. letom starosti, bolezen pogosto preseneti tudi mlajše. Zgodba našega novinarskega kolega razkriva, kako je 17. decembra 2025 njegova 47-letna soproga izvedela, da so kalcifikati v njenih prsih pravzaprav tumor. Ta novica je družino zadela po seriji hudih tragedij in zdravstvenih težav. Kolega je leta 2018 izgubil mamo, ki je pri 60 letih umrla zaradi možganskega tumorja, decembra 2024 pa pri 66 letih še očeta zaradi neoperabilnega raka pljuč. Kot da to ne bi bilo dovolj, je 6. januarja 2025 pri 44 letih sam doživel srčni infarkt, zaradi česar so mu v Vinogradski bolnišnici morali nujno razširiti žilo s posebnim balonom z zdravilom.

Bolezen so odkrili po naključju, saj je po pomoti šla na mamografijo namesto na ultrazvok. Prvi pregled je pokazal manjši tumor, a je dodatna preiskava razkrila še večji in nevarnejši rak. Sledilo je težko zdravljenje: 16 ciklov kemoterapije, operacija z odstranitvijo dojke in bezgavk ter obsevanje.

Ko bolnik zaključi s kemoterapijo in operacijo, okolica pogosto zmotno misli, da je najhujše mimo in da sledi hitra vrnitev v normalno življenje. Vendar pa agresivno zdravljenje na telesu pusti globoke posledice, ki se kažejo šele kasneje. Soproga svoje občutke opisuje zelo neposredno: "Nič me ni bolelo, bila sem zdrava, dobro sem se počutila in potem so mi nenadoma samo rekli: Imate raka. In zdaj, ko sem šla skozi vse to in ko pravijo, da sem 'cancer-free', se počutim grozno. Vse me boli, težko vstajam in potrebujem nekaj časa, da pridem na delovno temperaturo, ampak to še vedno nisem jaz. Imam občutek, kot da mi je nekdo vzel deset let življenja." Njene besede potrjujejo, da je uradni konec bolnišničnega zdravljenja pogosto šele začetek dolgega in napornega okrevanja doma.

Bolezen ji ni nikoli prevzela nadzora nad družino. Po kemoterapiji si je vzela le dan ali dva počitka, nato pa je delala naprej, čistila, likala, skrbela za dom in se učila šivati, da ne bi mislila na tumor. Posebno skrb je namenila otrokoma ob njunih šolskih prelomnicah. Spomladi je sina čakal še težak srčni poseg, kljub temu pa je mama ostala glavni steber družine. Včasih je tudi jokala in se spraševala: "Zakaj jaz?", a je moč za nov korak vedno našla sama.

Operacija in kemoterapija sta pustili hude posledice, a si je z vajo uspela povrniti gibljivost roke. Zaradi zdravil je prezgodaj vstopila v menopavzo, zato se vsak dan bori z bolečinami, utrujenostjo, valovi in nespečnostjo. Poleg tega pogreša svoje lase, ki jih je izgubila med zdravljenjem. Pred vrnitvijo na delo v vrtec jo čaka še nekaj mesecev okrevanja. Družina je zaradi številnih preizkušenj spoznala, da zdravje ni samoumevno. Čeprav bitka še traja, je najtežje za njimi, zato v prihodnost zrejo z optimizmom in željo po mirnih dneh.

Vir: net.hr