Pogovarjali smo se z Jako Križaničem, ki si je pri rotaciji kolena strgal sprednjo križno kolensko vez, pri čemer je prišlo tudi do poškodb meniskusa in hrustanca. Prognoza je bila takrat, kot pravi sam, za takrat aktivnega alpinista slaba. Danes pa pravi, da je na enem od kolesarskih treningov videl kolesariti športnika brez nog na ročnem kolesu, njegova 'mala' poškodba pa se mu je naenkrat zdela kot blagoslov. Poudarja, da vedno obstaja način, ko si motiviran in imaš željo, predvsem pa, ko se ne predaš. Preberite, kaj nam je še zaupal in zakaj so lahko njegova zgodba, predvsem pa njegova volja in moč, za zgled vsem. 

Koleno je na videz nepomemben, celo samoumeven sklep našega telesa, dokler ne pride do bodisi kakšne poškodbe ali obrabe. Pri vas je prišlo do poškodbe sprednje križne vezi. Nam zaupate, kakšne vrste poškodba to sploh je?

Zdrav duh v zdravem telesu je kliše, ki ga človek pogosto sliši, sploh v športnih krogih, a ga običajno vržeš v isti koš z ostalimi puhlicami tipa »žoga je okrogla«, »smeh je pol zdravja« ipd. Zaznaš, a ne slišiš. Dokler ne pride do poškodbe, ki spremeni način na katerega dojemaš v prvi vrsti sam sebe in posledično tvoj način interakcije z okoljem. Ko te ta poškodba začne omejevati do meje, ko ne moreš več početi stvari, ki jih v življenju rad počneš in te definirajo kot človeka ali športnika, takrat stiska telesa naenkrat postane stiska duha, celo stiska identitete.

Tako nekako sem se počutil ko sem pred leti pri rotaciji kolena strgal sprednjo križna vez, pri čemer je prišlo tudi do poškodb meniskusa ter hrustanca v kolenskem sklepu. Prognoza je bila za takrat aktivnega alpinista slaba. Smučanje, plezanje v hribih, sestopi, zimski alpinizem … V enem napačnem gibu mi je bilo vse odvzeto in dolgo časa sem potreboval, da sem dojel novo realnost. Sprejel je nisem nikoli. 

Kirurg vam je menda napovedal, da boste, če citiram, 'od zdaj lahko samo še kolesaril'. Kakšni so bili vaši občutki ob napovedih in kdaj ste se 'odločili', da temu ne bo tako? 

Tako je. Priporočila glede športnih aktivnosti so bila kolesarjenje in nordijska hoja. Prvi občutki so bili zanikanje, kasneje žalost in izgubljenost. Najtežje obdobje je bilo med dolgim čakanjem na datum operacije. Vedno sem bil nekdo, ki živi izjemno aktivno življenje. Plezanje, alpinizem, odprave in na splošno gibanje v naravi, v gorah, sam, s soplezalcem ali z družino. To sem bil jaz. Počutil sem se kot da žalujem za tem človekom. In če nisem več ta oseba – kdo sploh sem? 

Operacija sprednje križne vezi velja za precej zahtevno operacijo. Kako je potekala vaša rehabilitacija?

Rekonstrukcija prednje križne vezi, hkrati tudi poseg na meniskusu ter hrustancu, je potekala gladko in uspešno. Mag. travm. Iztok Pilih, dr. med je opravil odlično delo, vendar uspešna operacija predstavlja šele začetek dolge rehabilitacije. V naslednjih tednih in mesecih, sem se, odločen, da še nisem rekel zadnje, praktično preselil v telovadnico. Zjutraj sem se odpravil na bazen, kjer sem najprej plaval (sprva samo z rokami, kasneje sem postopoma dodajal delo nog), po plavanju pa v vodi izvajal številne vaje za poškodovano nogo. Iz bazena sem se odpravil v telovadnico, manjši lokalni fitnes, kjer sem po istem kopitu sprva opravil kompletni trening za zgornji del telesa, potem pa se temeljito posvetil razgibavanju ter vajam za moč poškodovane noge. Kasneje sem postopoma začel dodajati kolo, eliptik, veslanje in ostale t. i. kardio naprave … Namesto v službo, sem hodil na bazen in telovadnico. Vsak večer sem padel v posteljo izčrpan. Vendar rezultati dela so me vsak dan, zgodaj zjutraj, ponovno dvignili iz postelje. 
Ko sem se udeležil rehabilitacije v toplicah in se srečal z vrstniki s podobnimi ali celo lažjimi poškodbami, sem spoznal, da delam nekaj prav. Medtem ko so nekateri še vidno šepali in se stežka prebijali skozi urnik fizioterapij, sem sam poleg predpisanih terapij brez večjih težav oddelal še uro na eliptiku, popoldanski počitek pa preživel v telovadnici z utežmi, TRX trakovi, kettlebelli in podobnimi pripomočki … Takrat sem prvič začel verjeti v polno rehabilitacijo poškodbe.

Kaj vam je bilo najtežje – fizičen ali psihični del rehabilitacije? 

Nikoli nisem imel težav z motivacijo in vedno sem rad treniral, bil fizično aktiven. Včasih celo preveč za lastno dobro. Psihični del rehabilitacije, omejenost v gibanju, nezmožnost početi to, kar sem vedno počel – vse to pa je bilo nekaj novega in priznam, da mi je predstavljalo enega izmed težjih izzivov v življenju nasploh. 

Ne le, da ste uspešno prestali rehabilitacijo, pred kratkim ste končali triatlon. Kako pomembna je bila v času rehabilitacije in je še zdaj psihična priprava in sama psihična moč?

Po uspešni rehabilitaciji sem se počasi pričel z večjimi obremenitvami. Začel sem se vračati v gore. Najprej s hojo, kasneje s plezanjem v krajših smereh, nato sem se vrnil v večje in strmejše stene. Po dobrem letu od operacije sem prvič obul turne smuči in se na dno negotovega, skoraj prestrašenega spusta v dolino pripeljal s širokim nasmehom in rosnimi očmi. Celotno izkušnjo sem dojemal spremenjen. Kar se mi je prej zdelo samoumevno, sem sedaj dojemal s hvaležnostjo. Rezultat ali dosežek ni bil več v prvi vrsti, pomembna je postala izkušnja, veselje v tem kar počnem, ker mi je to dano početi.

Zato sem se odločil lotiti svojega prvega daljšega triatlona. To je bilo vedno nekaj, kar sem želel poizkusiti, vendar nikoli ni bilo časa, volje ali pa so bili v prvem planu drugi športni cilji. Za 40. rojstni dan sem si obljubil, da je letos to leto. Vmes sem spoznal še odličnega trenerja Primoža Pšeničnika, ki me je skupaj z dvema sotrpinoma, Janom ter Rudijem, vodil skozi izzive, ki jih prinašajo treningi treh disciplin. Ko sem na dan tekme po dolgih urah napora prišel v cilj, zagledal ženo Rado, ki mi je solzna pritekla v objem, se mi je zavrtel film vse do nesrečne poškodbe. Preko vseh treningov, ur preživetih v fitnesu, s fizioterapevti, na bazenu, v kleti domače telovadnice, med utežmi in elastikami pa vse do tistega prvega pogovora s kirurgom. Vse kar sem lahko rekel, z veliko kepo v grlu, je bilo: »Rekli so, da ne bom več tekel … Da nikoli več ne bom tekel …«

Kako ste v času rehabilitacije ohranjali motivacijo?

Kot rečeno je bilo najtežje med samim čakanjem na poseg. Ko sem končno prišel na vrsto, začel z rehabilitacijo in potem pričel dodajati težje treninge, sem dobil nov zalet, začenjal verjeti v program in se trudil vsak trening, vsako fizioterapijo in vsak dan maksimalno izkoristiti. Vsak večer, ko sem se ulegel v posteljo sem vedel, da sem korak bližje kot sem bil zjutraj in to me je gnalo z dneva v dan. Od nekdaj sem bil zelo ciljno usmerjen. Ko si zastavim nek cilj, si nadenem plašnice in ne vidim ničesar drugega. Včasih zna biti to moteče, sploh za ljudi okoli tebe, ampak v tem primeru je to potrebno. Ni namreč vedno lahko. Pride dan ko si utrujen, ko nimaš volje, nimaš energije, ko bi ostal v postelji, odspal še eno kitico in se smilil sam sebi. Ampak, nikoli nisem hotel biti ta oseba. Danes bom boljši kot sem bil včeraj!

Kaj bi svetovali tistim, ki se soočajo s podobno poškodbo, kot ste jo imeli sami? Verjamem, da se poškodbe vsakega med seboj razlikujejo, ampak bi na primer vseeno rekli, da sta pomembni vztrajnost in trma? 

Stvari, ki nam v življenju največ pomenijo so tiste, za katere se je potrebno najbolj potruditi. Ne sprijaznite se s povprečjem. Ne iščite izgovorov za neuspeh. Dovolite si poizkusiti več. Na zadnjem triatlonu, ki sem se ga udeležil, je sodeloval slep atlet. S svojim prijateljem je nastopil v tandemu, med plavanjem in tekom sta imela okoli zapestja zavezano vrv, med kolesarskim delom sta nastopala na dvojnem kolesu. Na enem od kolesarskih maratonov sem videl kolesariti športnika brez nog na ročnem kolesu. Moja mala poškodba se je naenkrat zdela kot blagoslov. Vedno obstaja način! Ko si motiviran, ko imaš željo in ko se ne predaš, vedno obstaja način!