Ana, letos boš praznovala 40. rojstni dan. Kako se zdaj spominjaš svojih začetkov, ko se obračaš nazaj v preteklost, svojega otroštva?

Moje otroštvo je bilo brezskrbno, odraščala sem na vasi in predvsem v družbi svojega brata in sestrične, veliko časa smo preživeli zunaj. Lovili smo se, plezali po drevesih ... Smo pa tudi veliko delali, ker je imel moj dedek kmetijo, in poleti smo morali vsi, res vsi, delati. Fantje so kosili, punce smo morale grabiti travo in to mi je bilo najbolj grozno opravilo, ker je bila ravno takrat na televiziji serija Beverly Hills. To je moja največja travma (smeh). Sicer pa sem imela skozi leto ves čas veliko obveznosti. Že takrat sem pela, nastopala v več zborih, v glasbeni šoli sem bila non stop, potem sem pela še pri verouku in ob nedeljah v cerkvi ... Ves čas sem že takrat pela.

Kdaj pa si začela peti, kakšni so tvoji prvi spomini na petje?

V drugem razredu osnovne šole sem se prvič vpisala v zbor glasbene šole v domačem Zagorju in od takrat naprej pojem. Tam sem se res lepo imela, ta šola je ustvarila tudi lepo število uspešnih glasbenikov. Sama sem npr. v tistem času pela skupaj z Nano Forte. Spomnim se festivala Korajža velja, kjer smo s komorno skupino zmagali in šli nastopat v Nerezine, kjer smo spoznavali druge zmagovalce in se družili. Tam sem tudi spoznala nekaj prijateljev, s katerimi se družim še danes. V tistem času sem se sicer odločala med glasbo in rokometom, ker sem bila uspešna na obeh področjih, ampak sta mi starša rekla, da moram izbrati zgolj eno stvar in prevladala je glasba. 

Potem lahko rečemo, da si si že od otroštva predstavljala, da boš glasbenica?

Ne, sploh ne! Jaz sem si ves čas mislila, da bom vzgojiteljica, tudi načrtovala sem vpis na srednjo vzgojiteljsko šolo. Ne spomnim se, zakaj se potem nisem vpisala ... Morda zato, ker se je večina sošolcev vpisala na ekonomsko gimnazijo in sama kot družaben človek sem sledila družbi. Ali pa me je bilo takrat še preveč strah, da bi šla sama v Ljubljano.

No, zdaj pa si ... Voditeljica, pevka, radijska moderatorka, pa tudi mamica, partnerka ... Katera ti je najljubša?

Joj, najljubše vloge ne morem izbrati, to je tako, kot da bi vprašal, kateri otrok je staršem najljubši (smeh)! Izbrati res ne morem, lahko pa rečem, da sem hvaležna, da lahko vse to počnem, še posebej zato, ker se zavedam, da mora marsikdo neko delo opravljati zgolj zato, da dobi plačilo, ga pa to ne osrečuje.  

Kako pa uspeš krmariti med vsemi temi vlogami?

Lahko bi rekla, da je ključ v dobri organizaciji, ampak bi se zlagala, ker v tem nikoli nisem bila dobra (smeh). V veliki meri je za to zaslužen moj partner Peter. On je druga polovica mene in večkrat prevzame nase tudi take stvari, s katerimi se sicer navadno ukvarjajo mamice. Zato se lahko posvečam vsem tem poklicem oz. poslanstvom in to brez nekega notranjega glasu, ki me opominja, kaj vse moram opraviti še doma. Jaz ga res vedno samo hvalim, ampak to je res! Tudi on se zaveda, da meni to ogromno pomeni in me noče omejevati in mi daje vso svobodo, da lahko razprem svoja krila. Hkrati pa seveda tudi jaz njemu, ko on to potrebuje. To se mi zdi pomembno v razmerju, da se odločitve sprejemajo skupaj. Tudi ko sem dobila možnost za vodenje Delovne akcije, je bil on prvi, na katerega sem se obrnila, saj sem vedela, koliko časa terja tak projekt in kaj bi to pomenilo za naju. In takoj je rekel, da mu je prav, samo da sem jaz srečna. Je še kaj lepšega, kar lahko slišiš iz ust svojega partnerja? In tega ne jemljem za samoumevno, ampak se tega zelo dobro zavedam in to tudi vedno povem. Vse, kar počnem, lahko počnem, ker imam ob sebi Petra.

Sicer pa na prvo mesto postavljam družino in čas, ki ga preživimo skupaj. Moja mami je vedno govorila, da gre čas prehitro in da ga je treba izkoristiti in to je res. Predvsem, kar se tiče Otjinega odraščanja, res pazim, da zamudim čim manj. Druge vloge pa pridejo potem že vse enakovredno in se glede na obdobje prekrivajo. 

Katere lastnosti sicer najbolj ceniš pri ljudeh?

Iskrenost in to z leti vse bolj. Sčasoma ugotoviš, da je to vrednota, ki za seboj potegne ogromno stvari. Zaradi iskrenosti imaš lepše odnose na vseh področjih, ta pa gre z roko v roki s spoštljivostjo. Zdi se mi, da imam z vsemi lepše odnose, odkar tudi sama povem, kaj si res mislim in kaj predlagam. Cenim pa seveda, da tudi drugi to povedo meni. Poleg tega pa še prijaznost, strpnost, solidarnost, zavedanje, da nisi samo ti. To se mi zdi ključno, sploh v današnji družbi, ko po eni strani vzgajamo individualiste in pritiskamo nanje, da so najboljši, pozabljamo pa na ekipno delo.

Kmalu bomo vstopili že v tretje leto epidemije. Kako si ti preživela ta čas in če pogledaš za nazaj, kaj ti je dalo? Ti je več dalo ali vzelo?

Dalo mi je veliko slabega, ampak sem se zaradi tega veliko več naučila. Veliko slabega pa v smislu trenutno slabega; ta občutek, ko nimaš nadzora, negotovost ... S tem mi je bilo težko. V tem času sem bolj spoznavala tudi svoje temne plati, morda ker jih nisem želela, ker kdo pa želi kopati v svojih globinah, a vedno pride točka v življenju, ko moraš te stvari rešiti, če želiš napredovati. No, meni je to dalo to koronsko obdobje. Več sem začela delati na sebi, vpisala sem se na tečaj čuječnosti in to je bil prvi korak, da sem sebe postavila na prvo mesto.

Kako pa dojemaš družbo v tem času? Smo boljši ali slabši?

Predvsem smo bolj razklani, kar me ne navdaja z optimizmom, pa čeprav sem sicer optimistična. Želim si le, da ne bomo zabredli pregloboko in ob tem pozabili na vse prave vrednote, ki niso materialne, popolne, instagramerske ipd. Vsak človek je unikaten, vsak ima nekaj posebnega, svoje poslanstvo, zaradi česar je na tem svetu. Ugotovila sem tudi, da če si prijazen, ti je preprosto lažje v življenju. Že sam pogled se ti spremeni. V ljudeh ne vidiš takoj nekaj slabega, teorij zarote ... Babice niso zastonj govorile, da lepa beseda lepo mesto najde. To drži še danes.

Kako se sicer spopadaš s stresom?

Zelo slabo, imaš kak recept (smeh)?

Nimam, ampak zdiš se mi človek, ki je z vsemi obveznostmi pogosto podvržen stresu.

Ja, to je res, ampak tudi sama potrebujem ta recept ... V tem koronskem času sem ugotovila tudi to, da se je treba več posvečati sebi in mogoče tako tudi lažje premaguješ stres. Meni je npr. pomagal ta tečaj čuječnosti. Že prej sem iskala načine, kako si pomagati, naletela na meditacijo, dihalne tehnike in vse to, kar poznamo vsi, a ko sem se tega lotila sama, nisem znala. Potrebovala sem nekoga, da me nauči, kako se umiriti, sprostiti. Vsi govorijo o neki katarzi in ne vem čem ... Res? Meni to ni uspelo sami, sem se pa naučila tega v skupini. Zdaj vem, da je narobe, ko želiš med meditacijo vse odmisliti, saj to ne gre. Tvoja naloga je, da misli preusmeriš, kamor želiš. To pa dosežeš z različnimi tehnikami in to sem zdaj usvojila.

Kaj pa te na še tako slab dan drži pokonci?

Najprej sem ti hotela reči, da ga že dolgo nisem imela, ampak to ni res, decembra je bilo kar nekaj takšnih dni, ker se je ogromno vsega nabralo in tudi sama nisem bila takšna, kot po navadi sem. Ampak sem to pri sebi prepoznala in sem se v tem obdobju bolj umaknila. Sicer pa mi pomaga narava, sprehod po gozdu, s tem ne moreš zgrešiti.

Kako bi sicer izgledal tvoj sanjski dan? 

Začel bi se tako, da bi Peter Otjo peljal v vrtec, kar jo tako ali tako pogosto, potem bi spila kavo in uživala na soncu, naredila bi pozdrave soncu, potem bi se oblekla in šla ven na sprehod ter se s Petrom na novo in še bolj spoznavala. Potem bi Peter nekaj dobrega skuhal, ker res dobro kuha, popoldne pa bi preživeli družinsko, najbrž bi kaj ustvarjali ali pa bi poslušali glasbo, igrali kitaro ... Tako, ja, Peter bi igral kitaro, jaz bi pela, Otja pa bi plesala. In Otja bi naju komandirala, kako morava peti in igrati (smeh).

Zelo lepo, jaz sem pričakoval, da boš začela govoriti o kakšni rajski plaži na Maldivih ...

Ne, to bi mi bilo preveč stresno (smeh). 

Otja se sicer že zaveda, kdo je njena mami?

Ja, zdaj se že, ji je pa pogosto, ko me kdo pozdravi, čudno, zakaj me ljudje pozdravljajo, če pa me ne poznajo (smeh). Ve pa že za Bepop in ravno pred kratkim sem izvedela, da v vrtcu ves čas prosi, da vrtijo naše pesmi. Ampak samo v vrtcu, doma nikoli (smeh)! Je pa navdušena tudi nad Delovno akcijo!

Tam smo jo pa tudi gledalci že videli ... Morda je letos čas za kakšno nadgradnjo?

Kaj misliš, da bi ji dali kakšno orodje? Hm, mogoče pa res, hvala za idejo (smeh)!

Pred nami je že peta sezona Delovne akcije. Ko sva govorila ob koncu prve in druge, so te stvari, ki si jih videla, precej prizadele, si se zdaj bolj utrdila?

Ja, sem se. Malce tršo kožo dobiš, tudi pretekle izkušnje te naučijo, kako odreagirati, mogoče tudi to, kako vseh teh zgodb ne nosiš ves čas s sabo, ker jaz sem še v tretji sezoni vse to vlačila za sabo in ta cula je bila že zelo velika. Pa še zdaj ni prazna. Počasi, tudi z vsem tem, kar se zdaj učim, vse to sprejemam in vsega tega bremena se zdaj poskušam otresti. Zagotovo je lažje, tudi kar se snemanja tiče, zdaj že vem, kako vse poteka, na kaj moram biti tudi sama pozorna. 

Le še nekaj dni te loči do začetka snemanja prve obnove 5. sezone, česa se trenutno najbolj veseliš?

V tem trenutku se najbolj veselim, da se ponovno srečam z ekipo. In s tem ne mislim zgolj mojstrov, temveč res vseh, tudi snemalno ekipo. To je namreč projekt, pri katerem smo vsi skupaj ves teden 24 ur na dan in v tem času smo dlje časa skupaj drug z drugim kot z našimi družinami. In res je lepo, res se imamo lepo in tega se najbolj veselim. Sicer pa seveda novih zgodb in obnov, kdo vse nas sploh čaka ... 

Prav tako pa ne počivaš s skupino Bepop, v tem mesecu ste že izdale nov singel Brez kril, s katerim obeležujete tudi 20. obletnico skupine! Vsi vi ste bili takrat dobesedno vrženi v slavo, na največje slovenske odre. Kako se zdaj spominjaš tistega obdobja, kdo je bila Ana takrat?

V osnovi mislim, da sem bila enaka, kot sem še zdaj, zagotovo pa imam zdaj več izkušenj. Bi pa rekla, da sem bila takrat precej bolj naivna, ampak ne mislim grdo ... Vedno sem pričakovala dobro, nikoli nisem niti pomislila, da se mi bo zgodilo kaj slabega ali da bi mi kdo želel nekaj slabega. Ker pač vedno izhajaš iz sebe in takšna sem bila sama. Polna življenja, željna življenja in tudi ko sem šla na avdicijo, sem bila sicer živčna, ampak nekako sem se počutila doma. Na odru se vedno počutim odlično. Večkrat se pošalim, da je Tinkarin habitat kuhinja, meni je to naravni habitat oder. 

Bepop velja za zgodbo o uspehu, ogromno je pozitivnih zgodb, lepih spominov celotne takratne generacije ... Pa je bilo kdaj tudi slabo, o tem nisi nikoli govorila. Ti je bilo kdaj vsega preveč?

Razmišljala sem, nisem pa govorila (smeh). In to je slabo, ker ti občutki potem zorijo zgolj v tebi. Ampak moram poudariti, da nikoli nisem razmišljala, da bi bilo vsega preveč, ko smo bili prvič skupaj, je pa prišlo do takšnega trenutka, ko smo se ponovno združile. In mislim, da je bilo to zelo kmalu po začetku. Prvi trije meseci so bili natrpani do zadnjega kotička, poleg tega sem delala na radiu, imela sem še druge obveznosti, Delovno akcijo, otrok doma, premalo sem spala ... Ko razmišljam zdaj, se polovice sploh ne spomnim. In takrat sem se vprašala, če je bila to prava odločitev. Me smo se vrnile, ker nam je bilo skupaj fajn, ker smo mislile, da nam bo lepo, zakaj zdaj meni ni tako, zakaj mi je muka? Ampak to je bilo vse v meni, drugače je vse štimalo. Ampak to so spet ta negativna čustva in razmišljanje, o čemer sva že govorila. In potem sem res pri sebi temu kmalu naredila konec. In to je bilo tudi edinokrat. 

Zanimivo, nisi pa imela teh težav, ko ste bili skupaj prvič, ko praktično niste imeli svojega življenja?

Ne, če sem iskrena, mi je bilo takrat grozno, ko smo nehali. Predstavljaj si beležko, v kateri imaš za vsak dan nekaj napisano, neko obveznost, nekaj. To je tvoje življenje, tri leta in pol, na to si navajen. Potem pa črta in konec. Ne, da to izzveni, iz danes na jutri ni več ničesar. In to je šok, ne zgolj za glavo, tudi za fizično zdravje. Jaz nisem vedela, kaj naj počnem sama s sabo. Najprej sem se poskusila z menedžiranjem drugih skupin, a sem kmalu ugotovila, da to ni zame, potem pa sem izvedela, da prijateljičin oče išče nekoga za delo v skladišču in takoj sem zgrabila to. V tistem obdobju sem potrebovala fizično delati, dve leti sem delala tam in to je bila takrat najboljša odločitev, ki sem jo lahko sprejela. Počutila sem se koristno, prav tako pa sem se umaknila vsej pozornosti. Potem se napredovala, potem pa je prišel klic z radia. Vse se zgodi ob pravem času.

Imaš še pri vseh teh vlogah, ki sva jih naštela, še kakšno neuresničeno vlogo ali željo, v kateri bi se rada poskusila?

Ja, mogoče mi je žal, da se nisem nikoli preizkusila v gledališču. Ne spomnim se, ali v šoli nismo imeli tega krožka ali pa to samo ni prišlo do mene, ampak mogoče bi rada še to. Pa da ne bo pomote, nimam se za igralko in sem kar alergična na to, ko se kdo razglasi za igralca, ko pa so ljudje, ki hodijo za ta poklic na akademijo, morajo preživeti marsikaj. Mogoče bi pa šla v kakšno amatersko gledališče.

Lahko pa kaj v sklopu Delovne akcije!

Ja, Ičo bi bil zagotovo za!

Del življenja pa je tudi izguba. Kako se soočaš z njo?

Težko, tako kot najbrž vsi. To niso lahka čustva, ampak nihče se jim ne more izogniti. Zadnja izguba, ki me je prizadela, je bil sicer pes prijateljice, ampak je bil res kot družinski član, le govoril ni. Skupaj smo ogromno prepotovali, se družili, midva sva ga čuvala, ko sta kam šla in to me je res močno prizadelo. Tako zelo, da tisti dan prijateljice nisem mogla niti poklicati, ampak sem ji samo poslala SMS sporočilo, ker res niti govoriti nisem mogla, cmok sem imela v grlu. Nekaj dni pozneje sva se videli in isto nisva govorili, zgolj objeli sva se in jokali. To je proces, ki ga moraš dati skozi, ne moreš ga pospešiti, kot smo danes vajeni za marsikaj. 

Še zdaj se spomnim Nejčeve smrti. Tako mladi smo bili takrat in tako dobri prijatelji in ko na tako nenaden način izgubiš takšnega človeka, res ni lahko. Spomnim se, da smo bili pri meni doma, zaprli smo se v mojo sobo, potem je prišla še menedžerka in fantje iz skupine Game Over in to je bil tudi nek proces, ki smo ga preživeli skupaj. Jokali smo, se ob spominih smejali, poslušali glasbo, spet jokali, zaspali, se zbudili in spet jokali ... Ko razmišljam za nazaj, je bil to naš način žalovanja oz. soočanja s tem. Moja mami pa nam je kuhala hrano, nam puščala pred vrati ... Niso to lepe teme, je pa prav, da se preminulega spominjaš, da o njem govoriš, ker tudi na ta način spomin živi, predvsem pa da daš to iz sebe. Nikoli ni dobro teh čustev tiščati v sebi. Res pa je, da bodo te izgube najbrž vse pogostejše, saj prehajam v drugo polovico svojega življenja in avtomatsko se začneš več ukvarjati s takšnimi vprašanji. Ko imaš enkrat sam otroka, pa sploh povsem drugače gledaš na to.

Kakšni so sicer občutki pred prihajajočim 40. rojstnim dnem?

Pa v redu. Sama s sabo sem zadovoljna, svoj rojstni dan rada praznujem in si želim, da bi bila tudi letos prava zabava, če bodo to ukrepi le dopuščali. Želim si, da bi lahko peli, plesali in bili nasmejani.

Poznaš koga, ki bi mu prenova doma v oddaji Delovna akcija polepšala življenje in vrnila vero v boljši jutri? Prijavi ga TUKAJ!