"Mama, ne dava te!

Moje ime je Rene Bažato in z bratom Nikom bi rada predstavila boj najine mame - boj za preživetje.

Najina mama je Suzana Bažato in pred enim letom in pol je zbolela za rakom žolčnih vodov, imenovanim holangiokarcinom. To je bil zanjo hud šok, saj je bila do takrat vedno zdrava, še prehlada ni nikoli imela.

Spominjam se dneva, ko je prišla domov in naju je z bratom poklicala, češ da nama mora nekaj povedati. Po navadi je najina mama nasmejana in dobre volje, vendar tistega dne ni bilo tako. Bila je zelo resna in imela je orošene oči. Takoj sva vedela, da je nekaj narobe. Iskala je besede, kako bi nama povedala, da naju ne bi šokirala in razžalostila. Ni želela, da bi novico izvedela od drugih. S težkim srcem nama je povedala, da je pravkar izvedela, da ima raka. Poskusila se je nasmehniti in nama rekla, da bo vse v redu. Tako kot vedno, tudi tokrat ni hotela, da trpiva in naju je poskusila potolažiti z besedami, naj ne skrbiva, saj imamo zelo dobre zdravnike v Sloveniji in da je prepričana, da ji bodo lahko pomagali.

V tistem trenutku se niti sama ni zavedala resnosti bolezni. Njene besede so naju z bratom nekako potolažile in upala sva, da bo res tako. Čez slaba dva meseca je mama šla na zahtevno operacijo, saj so ji poleg tumorja odstranili tudi del jeter in žolč. Operacija je bila uspešna in izvidi so kazali zelo dobro. Vsi smo bili zelo veseli, vendar veselje ni trajalo dolgo. V juliju 2019 je imela CT in zdravnik ji je sporočil slabo novico, namreč, da se je rak ponovil in da je verjetno ne bodo mogli pozdraviti. Povedal ji je tudi, da ponovna operacija ni mogoča in predlagali so ji paliativno kemoterapijo.

Tumor je začel rasti in pritiskati na hrbtenjačo, tako da se je iz dneva v dan počutila slabše. Težko jo je bilo gledati, kako trpi zelo hude bolečine. Včasih so bile bolečine tako hude, da ji niti morfij ni ublažil bolečin in je morala na urgenco, kjer so ji dali preko infuzije močnejša protibolečinska sredstva.

Vedela je, da tako ne bo šlo tako v nedogled. Ker je borka in oseba, ki se ne preda zlahka, je začela brskati po internetu, prebirati razne članke, prisluhnila je ljudem s podobnimi težavami ... Skratka, iskala je luč na koncu tunela. Brez predaha je iskala informacije, dokler se ni dokopala do medicinskih terapij in načinov zdravljenja raka, ki so ji vlila upanje. To upanje pa je našla na Kitajskem in tu je nastal problem finančne narave. Kot vsak običajen državljan Slovenije, je tudi najina mama odvisna od mesečne plače, ki pa za takšno zdravljenje nikakor ne zadostuje.

Vsa obupana je to težavo omenila sodelavki, ta pa jo je posredovala naprej. Sodelavci so takoj stopili skupaj in sprožili zbiralno akcijo za mamo. Tako velike akcije se na HIT-u, kjer je mama zaposlena, nihče ne spominja. Mama ima res čudovite sodelavce in prijatelje, saj so v roku dveh tednov zbrali denar za skoraj cel prvi cikel zdravljenja, kar pa ni malo. Ta nesebična pomoč in solidarnost sodelavcev sta se mame zelo dotaknili in je potočila solze vsakokrat, ko so jo poklicali in ji sporočili, kaj se dogaja in kako ji želi vsak po svojih močeh pomagati. Z njihovo pomočjo in s pomočjo vseh dobrih ljudi, ki so donirali po svojih močeh, se je lahko odpravila na zdravljenje na Kitajsko.

Na Kitajskem je bila 5 tednov. Takoj, ko je prispela v tamkajšnjo bolnico so začeli s terapijo Sono Photo Dynamic Therapy ter s kemoterapijo, po dveh tednih pa so ji svetovali tudi brahiterapijo. S to terapijo so hoteli ublažiti neznosne bolečine. Bila je v dvomih, saj je ta poseg zelo zahteven in nevaren. Po tehtnem razmisleku se je odločila zanj. V tumor so ji vstavili 50 radioaktivnih semen v velikosti riževih zrn.

Njene besede danes so:”Bolje se ne bi mogla odločiti.” Čez čas so njene bolečine začele izginjati. Opustila je vse protibolečinske tablete, vključno z morfijem in morfinskimi obliži, ki jih je nosila 24 ur na dan. Čez pet tednov se je vrnila v Slovenijo in opravila CT. Rezultati so zelo spodbudni, saj so v izvidu napisali, da tumor stagnira. Čez 3 tedne se je morala vrniti na Kitajsko in nadaljevati z zdravljenjem, kajti samo en cikel ne zadostuje za uspešno zdravljenje.

Mama je za naslednji odhod porabila že vse prihranke, skratka, zbrala je vse, kar je imela. Oba z bratom delava preko študentskega servisa, da bi tudi midva lahko prispevala in pomagala, saj si neizmerno želiva imeti mamo ob sebi in videti njen nasmeh.

Trenutno je mama doma in bo morala iti ponovno na Kitajsko konec februarja ali v začetku marca.

Obupan sem. Res sem. Na vas se obračam, saj ne vem več, kako bi ji lahko pomagal. Da bi uspešno zaključila zdravljenje na Kitajskem, potrebuje še kar precej denarja. Poleg SPDT jo zdravijo še z imunoterapijo. Koliko teh terapij bo še potrebnih, se bo zdravniška ekipa na Kitajskem odločila, ko bo natančno ocenila stanje bolezni.

Z bratom Nikom bova zelo hvaležna za vašo pomoč."