Kako ste izvedeli za diagnozo? Kako se spominjate trenutka, ko vam je zdravnik sporočil novico?

Da nekaj ni v redu, so mi sporočili po opravljeni mamografiji. Zdravnica je bila presenečena tudi sama, saj sem jaz prišla na pregled zaradi krvi, ki mi je pritekla iz desne dojke, izkazalo pa se je, da nekaj ni v redu v levi. V desni je šlo zgolj za papilom, ki pa ni imel nobene povezave s tem, kar so našli v levi. To je nato pokazal tudi ultrazvok, tako da sem se jaz v času teh pregledov že pripravila, da mi lahko povedo tudi to, da gre za raka dojke. Glavna stvar, ki sem jo imela ves čas v mislih, je bila ta, da sem res takoj, ko sem zagledala tisto kri, tekla k zdravniku. Da nisem čakala en teden, mesec ... Zato sem verjela, da bo vse v redu. Seveda so se mi ob besedah zdravnice, da gre res za raka, zasolzile oči, vendar sem si tistih nekaj solz hitro obrisala, saj sem vedela, da me doma čakata dva mala sončka, s katerima se želim smejati še in še in zaradi katerih bom naredila vse, da bo to obdobje kmalu le še spomin. 

Kako vam je ta izkušnja spremenila odnos do sebe in do življenja na splošno?

Ugotavljam, da je bila to velika preizkušnja za moj optimizem in vso to moje veselje do življenja, ki je bilo vedno v meni. Ker je že res, da ni težko biti optimist, dobre volje in poln navdiha, ko ti gre dobro, ko nimaš kakšnih posebnih težav in problemov. Ampak v tej situaciji se je izkazalo, da sta ta velik optimizem in volja do življenja res globoko zakoreninjena v meni. To pa sta name prenesla moja starša, za kar sem jima neizmerno hvaležna, saj sem v zadnjem letu to še kako potrebovala.

Prepričana sem, da me bo pot zdaj po tej zgodbi peljala drugače, kot bi me sicer. Tako na osebnem kot na ustvarjalnem področju. Odpirajo se mi neka nova vrata in tudi sama bom drugim ljudem zagotovo odprla kakšna vrata, ki jim jih sicer morda ne bi. Skratka, gremo samo veselo naprej z veliko mero navdušenja in tiste prave, otroške radovednosti, ki največkrat poskrbi za odprtje pravih vrat.

No, pa tisto, o čemer sem že tako ali tako veliko razmišljala in dojemala kot nekaj res pomembnega. Komu v življenju posvečamo svoj čas. Ta misel je zdaj dobila še večji pomen in priznam, da danes z lahkoto, brez kakršnekoli slabe vesti rečem, da pač nimam časa. Oziroma, da ga imam, vendar ne pustim, da z njim razpolaga kdorkoli drug, namesto mene. Sama ga posvečam tistim ljudem, ki jih izberem jaz. 

Kakšen je bil čustveni proces v prvih dneh po diagnozi? Kako ste se soočili s strahom, negotovostjo in morebitnimi vprašanji o prihodnosti?

Zaupala sem zdravnikom, zato sem se prepustila zdravljenju. Od trenutka, ko sem izvedela za diagnozo, se je namreč vse začelo odvijati zelo hitro, saj je sledil cel kup pregledov in čez mesec dni, sredi meseca decembra, sem že začela s kemoterapijo. Kakšnih vprašanj v smislu zakaj prav jaz, zakaj ravno zdaj ... si nisem zastavljala, saj vsi vemo, da bolezen ne izbira in da za njo nikoli ni pravi čas. Je pa tudi bolezen del življenja, zato sem jo tako tudi vzela. Glede na naravo mojega dela se je postavilo vprašanje, kako naprej, saj nihče ni vedel, kako bom vse skupaj prenašala. Tako je Miki hotel v tistem prvem trenutku odpovedati kar vse nastope za leto v naprej, a ko sem ga prosila, naj tega ne naredi, me je upošteval. Želela sem si, kar se da normalno živeti dalje, predvsem pa živeti dalje brez kakšne drame in panike. Tudi Miki je poskrbel, da je temu res bilo tako. Tako so minevali dnevi, tedni, meseci, brez da bi se neprestano pogovarjali samo o moji bolezni. To seveda ne pomeni, da se nismo, ampak ni pa bila ves čas tema le to. Tega si res nisem želela. Mi smo se kljub mojemu zdravljenju imeli prelepo, tako da imamo tudi iz tega obdobja ogromno čudovitih, nepozabnih spominov. 

Kako so reagirali družina in prijatelji? Je bila njihova podpora ključna?

Vsekakor je bila podpora moje družine in prijateljev zame najpomembnejša in seveda je bila ta diagnoza velik šok tudi za njih. Sploh zato, ker je bilo vse tako iznenada, brez kakršnihkoli znakov, ki bi kazali na to, da je z mano karkoli narobe. Pravzaprav sem bila takrat ravno v obdobju, ko sva z Mikijem načrtovala novo koncertno turnejo, saj sem se počutila odlično, bila sem polna elana in novih idej. A življenje je nepredvidljivo, jaz pa imam to dobro lastnost, da sem zelo prilagodljiva in da me zelo težko kaj prav zares vrže iz tira. Tudi v tej svoji situaciji sem si rekla, da jaz nisem bolna, bolna je moja dojka in da to bomo pa že zrihtali. 

Kako poteka zdravljenje? Katere faze zdravljenja ste že prestali in kaj vas še čaka? Kako ste se soočili s stranskimi učinki?

Najprej sem imela šestnajst kemoterapij, s katerimi sem zaključila sredi meseca maja. Nato je konec junija sledila operacija, v avgustu pa sem začela z obsevanji, s katerimi sem zaključila na prvi šolski dan. Zdaj imam še eno leto bioloških zdravil in še leto preventivne kemoterapije. 

Lahko rečem, da sem do sedaj vse skupaj dobro prenašala, brez kakšnih posebnih težav. Po kemoterapijah je bilo telo sicer bolj utrujeno in nisem imela moči, včasih se me je lotila slabost, vendar je hitro minilo. Posledica terapij je še to, da je kakšen noht na nogi počrnel, kakšen tudi odpadel, no na glavi je odpadlo vse, ampak to je zadnja stvar na spisku, ki bi bila pomembna. Četudi bi mi rekli, da bom do konca življenja brez las, ampak zdrava, podpišem takoj.

Je bilo kakšno obdobje med zdravljenjem, ki je bilo še posebej težko? 

Kakšne krize sicer nisem imela, mi je pa bilo hudo pri srcu, ker se z otrokoma nisem mogla igrat in ukvarjat na takšen način, kot bi se lahko, če bi bila zdrava. Glede na to, da sta še mala, je za njiju največje veselje, ko se ravsamo na kavču, lovimo, skrivamo, skačemo, norimo...prav vsega tega res nisem mogla početi, ampak otroci to vse razumejo. Povedala sem jima, da bomo vse nadoknadili, ko bo to obdobje za mano.In zdaj počasi to že začenjamo početi. 

Kaj se je pri vas najbolj spremenilo na duševni ravni?

Življenje sem vedno dojemala kot veliko darilo. Tako sem bila vzgojena. Zdaj pa vidim, da je bila v tem darilu tudi ta bolezen. In zato to darilo ni nič slabše, ali pa manj vredno. Ravno nasprotno! Še bolj ga imam rada in samo še bolj intenzivno čutim in se zavedam vsega, kar mi piše moj roman In prav to zavedanje je velika sreča!

Kakšen je bil vaš odnos z zdravniki in medicinskimi sestrami? Kako pomembna je bil njihova podpora in strokovnost v vašem procesu zdravljenja?

Moram povedat, da sem že pred svojo izkušnjo slišala mnogo pohval za zaposlene na onkologiji. In od prvega trenutka dalje imam z zdravstvenim osebjem tudi sama čudovite izkušnje. Tako se trudijo in zavzemajo, so srčni, potrpežljivi, predani, pomagajo po svojih najboljših močeh. Večkrat sem že rekla, da bi lahko onkološki inštitut, glede na to, kolikokrat sem bila v zadnjem letu tam, poimenovala kar "moj drugi dom". Vem, da se to čudno sliši, saj bi bila seveda najbolj srečna, če ga ne bi potrebovala. Ampak vseeno rečem tako, ker si ljudje, ki so tam zaposleni, to zaslužijo. In to zaupanje med pacientom in zdravnikom je res pomembno.

Če bi izpostavili en trenutek v procesu zdravljenja, ki je bil prelomen, kaj bi to bilo?

Prva prelomnica je bil moj drugi obisk onkološkega inštituta. Prvič, ko sva z Mikijem hodila proti tistemu vhodu sva šla tja namreč v tišini, vsak je bil zatopljen v svoje misli. Po tistem prvem obisku pa sem sama sebi rekla: "Tanja, bodi neizmerno hvaležna za to stavbo oziroma za vse te srčne ljudi, ki so v tej stavbi zaposleni". In tako sem naslednjič na onkologijo že vstopila z nasmehom na obrazu. Tistega čudnega, utesnjenega občutka ni bilo več, ker sem se odločila, da bom tja hodila z dobro voljo, ki jo že od nekdaj nosim s seboj. Pa sem si rekla, zakaj je ne bi tudi sedaj? Ves čas sem imela pred očmi tudi svojo zlato mamo, ki je bila kljub svoji bolezni srečna, nasmejana, polna radosti in volje vse do svojega zadnjega dne. Še en dan predno se je poslovila sva midve v bolnici dvoglasni peli "Mi se mamo radi". Nepozabno! 

Pomemben moment zame je bil tudi takrat, ko sem en dan prišla domov in potožila, da mi je zelo vroče v lasulji.Pa mi je sin rekel: "Mami, pa saj je ne rabiš nosit". In še isti trenutek je tista lasulja postala preteklost. 

Vam je glasba pomagala?

Glasba so čustva. V čustva pa smo ljudje vpeti vsak trenutek svojega življenja. Zato je nemogoče, da glasba ne bi bila zelo pomemben del mojega življenja tudi v tem viharnem obdobju. Sploh sem bila vesela tega, da sem, ker sem se počutila dobro, kljub zdravljenju lahko opravila tudi nekaj nastopov. Ljudje so mi, takrat še nevede, dali ogromno lepih občutkov in dobre energije. Da o odzivih ljudi potem, ko sem o svoji bolezni spregovorila, sploh ne govorim. Spodbudne besede so mi namenili tako ljudje, ki spremljajo moje glasbeno delo, kot tudi ostali in vsakemu posebej sem iz vsega srca hvaležna za to.

V času kemoterapij pa sem morala žal odpovedati dva nastopa, ker sem imela težave z refluksom in sem prvič v življenju ostala popolnoma brez glasu. Bilo mi je zelo žal, vendar brez glasu pa res ne morem na oder. 

Mnogi vas vidijo kot vzor moči in vztrajnosti. 

Če sem komu navdih in spodbuda sem tega seveda vesela, saj je to nekaj lepega. Vsekakor pa bi bila bolj vesela, če bi bila navdih in spodbuda zaradi kakšnega drugega razloga in ne zaradi bolezni. A tako pač je. Nisem ne prva, ne zadnja, ki je zbolela za rakom, upam pa, da nas je čim več takšnih, ki smo s svojo močno voljo in ljubeznijo do življenja opora še komu drugemu v takšni ali podobni situaciji.

Kakšno sporočilo imate za vse ženske, ki se trenutno soočajo z diagnozo raka dojke ali pa se bojijo zanj?

Ne želim biti svetovalka, ki je zdaj, ko je šla sama skozi to, pametna še za vse ostale. To ne gre tako. Rajši vidim, da samo pripovedujem o svoji izkušnji, o svojem dojemanju bolezni in o svojih čustvih in da si skozi mojo izkušnjo tisti, ki pač želijo in tako čutijo, "vzamejo" zase tisti del, ki bi morda tudi njim samim lahko kakorkoli pomagal, oziroma vsaj malo olajšal kakšen trenutek. 

Pomembno se mi zdi veliko več in veliko bolj glasno govoriti o tem, da ob besedi rak še zdaleč ni potrebno pomisliti na najhujše. Seveda gre za resno bolezen, ki zahteva resno obravnavo, tega se zavedam, a se mi zdi najbolj pomembno poudarjati samopregledovanje in predvsem tudi redne preglede kot sta ultrazvok in mamografija, saj je pravočasno odkrivanje te bolezni ključno za to, da ta res postane le en ovinek v življenju. Samopregledovanje sem namreč tudi jaz redno izvajala, vendar nisem zatipala ničesar, ker sem imela razsejano obliko.

Ste se v času zdravljenja povezali tudi s kakšnimi drugimi bolnicami z rakom dojke in kakšna je vrednost vzajemne podpore?

Ko si sam v tem se seveda tudi pogovori veliko več vrtijo okrog te bolezni. Tako sem v tem obdobju spoznala ogromno raznoraznih zgodb. Takšnih in drugačnih. Spoznala sem tudi ogromno žensk, ki so se s to boleznijo zelo pogumno soočile že pred mnogimi leti in ki zdaj na polno živijo. In ja, lep občutek je, ko te objame ženska, ki je šla tudi sama skozi to izkušnjo in ti nameni kakšno vzpodbudno besedo. Na ta način se pretaka dobra, pozitivna energija, ki jo vsi še kako potrebujemo.

Kako ste vi ohranjali moč in vero vase?

Po naravi sem močna, stabilna oseba. V sebi nosim samospoštovanje, imam se rada, pa upanje in hrepenenje sta vedno z mano. Ko se zbudim v sončen dan si rečem - kakšen lep sončen dan! Vendar ni nič drugače, ko je zunaj dež.Takrat svoja otročka zbudim tako, da veselo vzkliknem: "Kakšen lep, deževen dan"! In čeprav se morda sliši banalno, se pri vremenu vse začne. Če nekoga potre že malo bolj temen, turoben, deževen dan, si ne predstavljam, kako ga šele bolezen. Jaz pa pravim, da ta moja bolezen ni nič drugega kot samo malo več deževnih dni na kupu. A ker so zame tudi ti lepi, tudi v takšnih dneh moči in volje ne izgubim. 

Bi še sami radi dodali kaj, kar morda nisva zajeli, pa se vam zdi pomembno sporočiti? 

Kar se meni zdi še zelo pomembno poudariti je partner. Tekom zdravljenja sem namreč šele spoznala, da to, da hodi tvoj partner s teboj na preglede, da te vozi na kemoterapije in te nato pride iskat, da poprime tudi za ženska opravila, ko tebi v nekem trenutku telo to ne dopušča, da ti pove, da boš zanj čudovita, pa čeprav bi bila morda potrebna odstranitev dojke, ki se prelevi v tvojega frizerja in te pobrije, ko je čas za to .. to še zdaleč ni samoumevno. 

Zato sem Mikiju neskončno hvaležna za vso ljubezen in pomoč. Da mi je v trenutku, ko sem mu povedala za diagnozo mirno rekel naj prav nič ne skrbim, ker bo vse vredu in da smo se tudi v tem času, kljub temu, da je bil naš urnik malo bolj podrejen mojim pregledom in terapijam, raje vrteli okrog veselja do življenja, uživali v otroških radostih, peli, plesali, veliko kuhali, pekli, se smejali, se družil s prijatelji...  res je prelep občutek imeti ob sebi človeka, s katerim življenje ni bolj, ampak je manj zakomplicirano in s katerim je tvoje počitniška destinacija lahko kar tvoj dom, pa se ti zdi, kot da si šel okrog sveta. Najlepše in do solz ganljivo pa je življenje deliti s človekom in dvema sončkoma, ki ti ob pogledu na glavo, na kateri ni niti enega lasu več, rečejo, da si najlepša! In to so edini trije moji "oboževalci", zaradi katerih bi me res zabolelo srce, če jim ne bi bila več všeč. Ker oni so ves moj svet!