Tina, leto, preden si vstopila v šov Sanjski moški, je bilo zate precej težko, hkrati pa te je prisililo, da si v svoje življenje vnesla številne spremembe. Kaj se je dogajalo in kako si se s tem soočila?

Težave so se začele kopičiti, ker sem si preprosto nakopala preveč stvari. Poleg redne službe sem se odločila še za redni magistrski študij, to pa mi je pobralo vse dni, zato nisem imela niti pol ure zase. Ko nekaj časa ne vlagaš vase in se ne ukvarjaš s stvarmi, ki te veselijo, začenjaš izgubljati energijo in zanimanje nasploh. Obenem sem se v tem obdobju malce oddaljila od svoje družine, ker sem čutila, da me ne razumejo, in ker nisem imela energije za odnose, sem v tem času končala tudi svojo ljubezensko zvezo. Če povem na kratko, sem v nekaj tednih ostala povsem sama, poleg tega pa sem se odločila še, da dam odpoved v službi, pustila sem študij, preprosto sem bila preveč izpraznjena za vse. Ob tem sem seveda razočarala tudi vse bližnje, ki so verjeli v to mojo zastavljeno pot. A jaz vanjo nisem več verjela, zato sem začela v svoje življenje vnašati spremembe. Sebe sem postavila na prvo mesto, v odnosu z drugimi sem postavila meje. 

Vse to se seveda ni zgodilo čez noč. Več kot mesec in pol sem po vsem tem zgolj preležala v postelji, nato pa še nekaj časa pri babici, ki mi je najbolj pomagala in me poslušala. Potem sem si našla še terapevta in to je bil tudi moj prvi stik, da sem se aktivno ukvarjala s svojim duševnim zdravjem. Do takrat nisem niti verjela, da lahko pridem do te točke, sem pa vesela, da sem, ker je privedla do najboljše spremembe v mojem življenju. Najslabša stvar je prinesla najboljše spremembe; največ sem od nje odnesla, največ sem se naučila in najhitreje napredovala. Če se primerjam s Tino izpred dobrega leta, se ne prepoznam. Tisto je bila povsem druga Tina.

Duševno zdravje je dolgo veljalo za tabu temo, zdaj se o tem vendarle več govori, a še vedno z veliko mero previdnosti. Kako ti gledaš na to?

Že od malih nog dajemo velik pomen fizičnemu zdravju, kar je seveda prav, a menim, da bi morali enako velik pomen dajati tudi duševnemu. Oboje je povezano in kot sem okusila tudi na svoji koži, s slabim duševnim zdravjem tudi fizično ne moreš veliko. Mislim, da bi se morali o pomenu duševnega zdravja pogovarjati že v osnovni šoli, še več, že v primarni družini. Sami zase lahko naredimo največ, a za to moramo imeti dovolj znanja.

Tako kot je družina pogosto največja opora, je na drugem polu pogosto tudi razlog za težave v duševnem zdravju. Kot poveš sama, si imela tudi ti takšno izkušnjo. Kaj svetuješ tistim, ki vedo, da družina ne vpliva dobro na njih, pa jim je seveda težko postaviti meje ali se celo umakniti?

Svojo družino sicer močno spoštujem, navezana sem nanjo in tudi moram poudariti, da so mi ogromno dali. Ne zgolj v materialnem smislu, temveč tudi v podpori nasploh, a mogoče jim manjka prav to znanje o duševnem zdravju. In zato tukaj jaz prekinjam ta cikel. Zagotovo je za to treba veliko poguma, a če čutiš, da se o teh temah z družinskimi člani ne moreš pogovarjati, da se ne počutiš razumljenega, potem je treba narediti ta korak. Če bi to izkušnjo ponovila, bi še enkrat prekinila stike, ker vem, kako mi je to pomagalo. Jaz sem del svoje družine, a sem ob tem tudi samosvoja. Na koncu je vsak sam na tem svetu. Hvaležna sem jim za kakovostno vzgojo, a hkrati sem morala vendarle postaviti nove temelje, ki temeljijo na tem, da na prvo mesto postaviš sebe.

Omenila si, da si za seboj pustila številne ljudi iz preteklosti. S koliko ljudmi še ohranjaš odnos?

Izredno malo jih je. Prekinila sem vsa prijateljstva. Kot sem omenila, sem v nekem obdobju prekinila tudi družinske stike, a jih kljub vsemu ne mislim izgubiti, jih še ohranjam. Kar se tiče bivših prijateljstev, pa nimam nostalgije, mislim, da sem preprosto naredila prostor za nove ljudi, ki so v moje življenje prinesli kakovostnejše odnose in boljše vezi. Raje delam na teh odnosih, kot da se vračam v stare odnose in vzorce.

V tem obdobju si pustila tudi službo, čeprav nove nisi imela zagotovljene. Tukaj spet pridemo do strahu, da tega pač ne smeš in ne moreš narediti. Kako si se soočila s tem, kaj te je pripeljalo do te odločitve?

Pri meni je bila točka preloma ta, ko sem poskušala odgovoriti na vprašanje, ali bom pač hodila v službo in končala magisterij zgolj zato, da zadovoljim nek klasičen vzorec družbe ali pa bom poskrbela za svoje duševno zdravje in se osredotočila na svoje višje dobro. Jaz sem to videla zgolj kot opcijo A ali B. Vprašala sem se, kje si želim biti čez eno leto, če bom zadovoljna, če bom tam, kjer sem bila v tistem trenutku. In ugotovila sem, da raje zapustim to Zemljo, vsem rečem 'čav, bav, mjav', kot da ostanem v takšnem sistemu (smeh). To ni bilo življenje, ki sem si ga želela zase.

Močno verjamem, da življenje, ki ga živi večina, ni življenje, ki nam je namenjeno. Čisto premalo smo v stiku z naravo, premalo se ukvarjamo s sabo in ne gradimo dobrih medosebnih odnosov, preprosto smo v nekem kapitalističnem sistemu, šolskem sistemu, verskem sistemu, ki nam ne delujejo v prid. 

Omenila si tudi psihološko terapijo. Kakšna je bila tvoja izkušnja?

Sama sem imela izkušnjo s terapijo, ki jo pokriva slovenski zdravstveni sistem, in če sem iskrena, od tega nisem ogromno odnesla. Ure niso dovolj redne, tablet nisem želela, čeprav jih brez težav dobiš, sem pa nato toliko bolj sama delala na sebi. Ogromno sem brala, se izobraževala ... Morda bo marsikomu smešno, a ogromno me je naučil tudi TikTok. Tam sem se naučila pisati dnevnik in kako si vsak dan povedati afirmacije. Naučila sem se izdelovati 'vision board' (tabla vizij, op. a.) in kako par minut na dan posvetiti manifestiranju svojega bodočega življenja. Morda zveni malo noro, a to so aparati in vibracije, ki zares delujejo.

Sem pa v tem obdobju posvetila tudi ogromno časa športu in fizični aktivnosti. Vzljubila sem kolebnico, začela sem trenirati tudi tenis. To dvoje mi je res pomagalo, s tenisom in kolebnico sem poskrbela za dodaten dopamin in s tem se redno ukvarjam še danes.

Kje si torej zdaj? Si tam, kjer želiš biti?

Pokazala sem že veliko poguma za vse to, o čemer sva govorila, konec koncev pa tudi s prijavo v šov Sanjski moški. Tako da bi najprej rekla, da sem ponosna na staro Tino. Nisem je zavrgla, ker me je ona pripeljala do tu, kjer sem, za to pa je ogromno pretrpela. Zdaj mislim, da sem se postavila na svoje mesto, da verjamem vase in da živim pot s svojimi pogoji. Samo svojimi. Poslušam zelo malo ljudi, tudi svojih projektov in ciljev ne razkrivam naokrog. Živim v svojem balončku (smeh).

Na koncu te tvoje preobrazbe si se odločila za vstop v šov Sanjski moški. Zakaj?

Predvsem je šlo za šalo s kolegico. Prijavili sva se dobesedno za hec in če sem iskrena, nisem pričakovala, da me bodo sploh kontaktirali. Sicer sem si želela biti na televiziji, to sem tudi študirala, a šele ko je bil za mano prvi kasting, sem začela v to verjeti in potem na tem tudi delati. Sicer pa je bila zanimiva izkušnja iz več razlogov: spoznala sem nove ljudi, vedela sem, da se morda zgodi tudi ljubezen, v to sem šla res odprtih rok, ker sem vedela, da se lahko zgodi marsikaj. Morda se komu to zdi nenavadna odločitev, a sem res vesela, da sem se za to odločila.

Če za konec pod najin pogovor potegneva črto; kaj bi svetovala vsem tistim, ki se morda soočajo z enakimi ali podobnimi občutki, kot si jih pred dobrim letom imela ti?

Bodite pozorni na znake. Pri meni se je začelo z neprestano slabo voljo, pomanjkanjem energije, nisem imela želje po fizični aktivnosti, ugotovila sem, da sem izredno nezadovoljna z vsem in vsemi, ki so okrog mene. Morda ni najboljše, da se umakneš, izoliraš, a meni je koristilo prav to. Naučila sem se poslušati svoje telo in svojo energijo, prej pa sem razmišljala zgolj analitično, matematično. Zdaj pa zaupam energiji in to me daleč pelje tudi pri projektih. Ko energije klikajo, zadeve peljejo. Peljejo in letijo. 

Na začetku se je morda vseeno dobro vsaj malce umakniti in se pogovoriti sam s sabo. Se vprašati, kakšni so moji cilji, kje se dobro počutim, pustiti dnem prosto pot. Hočeš nočeš, vsi sledimo enim in istim ciljem, zato se je treba včasih ustaviti in se vprašati, če ti to odgovarja, ali si morda želiš nekaj drugega. Življenje je samo eno in ni nujno, da pridemo do 80. leta. 

Morda je težava v tem, da nas od malih nog učijo, da je egoistično, če na prvo mesto postaviš sebe in svoje želje?

Mislim, da je dobro biti egoističen. Dobro je poskrbeti zase. Iz praznega kozarca ne moreš nalivati drugim. Moj kozarec je zdaj poln in s tem lahko ljudem okrog sebe omogočim pogoje za dobre odnose. 

Ne zamudite polfinalnih zmenkov med Blažem in štirimi preostalimi dekleti v šovu Sanjski moški to soboto in nedeljo ob 20.00 na POP TV. Zamujene epizode vas čakajo na VOYO.