Zadnja leta je delala na potniški ladji ameriškega podjetja Virgin Voyages, za vsak dopust pa se je odpravila domov, v matično državo k staršem in bratu. Zaradi pandemije s koronavirusom je odgovorne pri podjetju prosila, da jo predčasno pošljejo domov, saj se je bala, da se zaradi morebitnega zaprtja meje ne bo mogla vrniti domov. 20. marca se je odpravila iz Miamija, v svoj rojstni kraj Puračić v bližini Tuzle pa je prispela 21. marca. Preberite si spodnji intervju, v katerem boste izvedeli, kako je zaznala, da je okužena z novim koronavirusom, kakšni so bili postopki in kako so se odzvali na to novico sokrajani.

Zaposleni ste bili kot vodja osebja na potniški ladji. Kje ste bili, ko ste izvedeli za pandemijo, kako vam je uspelo pravočasno prispeti v Bosno in Hercegovino in kakšen je bil postopek potovanja?

Da, zaposlena sem pri podjetju Virgin Voyages. Ko sem izvedela za razmere, sem prosila svoje nadrejene, da me predčasno pošljejo domov, saj so začele države druga za drugo zapirati letališča. Domov sem se odpravila 20. marca, iz Miamija, v rojstni kraj pa sem prispela 21. marca, v poznih urah. Na sarajevskem letališču so nas zadržali zunaj, kolona pa je bila precej dolga, saj nas je zdravstveni inšpektorat posamično obvestil o nadaljnjih postopkih ter nam predal dokument, na katerem je pisalo, da moramo nemudoma, ko prispemo domov, v 14-dnevno samoizolacijo.

Kako ste poskrbeli za samoizolacijo, ste imeli stike s starši ali drugimi sokrajani?

Še preden sem se odpravila domov, sem rezervirala in najela stanovanje v sosednjem mestu, da bi se na ta način izolirala in preprečila kontakte z domačimi in ostalimi. Najboljša prijateljica mi je v roke dala ključe stanovanja, to pa je bil tudi edini in najbližji stik z ljudmi ob mojem prihodu domov. Staršem in prijateljem nisem dovolila v stanovanje, vso hrano in ostala živila so pustili pred vrati, nato pa sem jih prevzela, ne da bi imeli kakršen koli kontakt. V obdobju od prihoda pa do odhoda v bolnišnico nisem niti za minuto zapustila stanovanja.

Pojavili so se simptomi bolezni. Kakšni so bili in kako ste ravnali?

Prvi simptomi, ki so se pojavili, so bili popolnoma atipični. Popolnoma sem namreč izgubila sposobnost vonja in okusa, zatem pa so se pojavile močne bolečine v mišicah in kosteh. Nato se je pojavila še močna srbečica po vsem telesu. Nemudoma sem poklicala mamo, ki je zdravstvenica, ter ji povedala o svojih simptomih. Mama mi je svetovala, in takoj ko sva prekinili telefonsko zvezo, sem poklicala epidemiološko službo v mestu Lukavac, kjer sem tudi bila, in čeprav simptomi nikakor niso kazali na okužbo z virusom sars-cov-2, so se odločili, da me testirajo, in test je pokazal, da sem pozitivna na okužbo s koronavirusom.

Ljudje in sokrajani so izvedeli, da ste zboleli za covid-19. Kako so to sprejeli?

Odzivi sokrajanov in ljudi so me šokirali. Na spletnih portalih so zahtevali, da se javno napišeta moja ime in priimek ter točen naslov, kje stanujem. Da bi se me na ta način lahko izogibali oz. bežali od mene, čeprav so strokovnjaki opozorili, da se je tako imenovana "pozitivna" oseba držala vseh protokolov in samoizolacije. Nato pa je pricurljalo v javnost, da gre zame, in ljudje so začeli javno objavljati tudi imena mojih staršev in naslov, kjer živijo. Mnogi med njimi so me zasipali z grozljivimi sporočili, ki jih zaradi neokusne in nemoralne vsebine niti ne želim izpostavljati javnosti. Prejela sem tudi veliko groženj, naj si niti ne drznem priti na ulico. Priznam, postalo me je strah in sama v stanovanju, izolirana od svojih bližnjih, sem obupano čakala, kdaj bo kdo od njih tudi uresničil svoje grožnje.

Kako ste se počutili, ko ste prebirali tovrstne komentarje? Grozili so tudi vašim najbližjim?

Bila sem popolnoma potrta. Počutila sem se, kot da sem najbolj grozno bitje na svetu, le zato, ker imam nekaj, za kar nisem prosila sama, niti si tega nisem želela. Nekaj, kar bliskovito potuje po svetu, in v nobenem trenutku ne vemo, kdo bo naslednja žrtev. Grozili so vsej moji družini in vsem, ki nosijo isti priimek, kot ga imam sama. Preganjali so jih iz trgovin, tako da niso mogli nakupiti niti osnovnih živil.

Koliko dni se že borite z virusom in kako se počutite? Lahko opišete, kaj se dogaja z vašim telesom?

Danes, 31. marca, teče sedmi dan od pojava prvih simptomov. Simptomi sprva nastopijo blago, vendar se iz dneva v dan slabšajo. Če prvi dan torej malo kašljate, boste peti dan grozno kašljali, celo tako, da vas bo strašansko bolel celoten prsni koš in pljuča. Začnete tudi izgubljati zrak in oteženo dihate ...

Imate morda kakšno sporočilo ali nasvet za ostale?

Imam kratko sporočilo za vse. Bodite ljudje. Predvsem to. Vedno pomislite na to, da se že jutri lahko enako zgodi vam ali nekomu, ki ga imate radi. Ne stigmatizirajte nikogar na osnovi okužbe s koronavirusom. Tega nikakor nismo želeli. Nismo ne srečni, niti nam ni lepo, ker imamo ta zlobni virus v svojem telesu. In zagotovo nikoli ne bi šla ven in ga prenesla na ostale. Strah obstaja in prav je, da je prisoten. Vendar pa sam strah ne opravičuje izgube človečnosti v vas. V težkih časih moramo stopiti skupaj in pomagati drug drugemu. Če nimate ničesar lepega ali spodbudnega povedati ljudem, ki se borijo s covid-19 ali katero koli drugo boleznijo, je boljše, če se vzdržite kakršnih koli besed.

Kaj bo prvo, kar boste storili, ko mine doba karantene in nam bosta omogočena izhod ter medsebojno druženje?

Sama se bom najprej odpravila na dolg sprehod v naravo. Najbolj namreč pogrešam svež zrak. Takoj za tem pa bom šla na pivo.