Alexandri so diagnosticirali raka za njen 33. rojstni dan. Za vse nas in za svojo triletno hčerkico ima, po tem, ko je šla čez vse skupaj, pomembna dva nasveta.

To je njena osebna izpoved:

»Na prvi ultrazvok pregled dojk, v bistvu na prvi pregled dojk nasploh sem se odpravila zgolj zaradi majhnega vozlička, v bistvu je bilo bolj podobno brazdi, ki sem jo nekako deset dni prej, med tuširanjem, opazila na desni dojki. Sedemnajst mesecev pred tem, sem rodila svojega prvega otroka, svojo Saro. Uživala sem v njenih korakih, prvih besedah, ne da bi sploh pomisllila, da bi karkoli lahko pokvarilo to mojo srečo.

Nekaj tednov pred dnem, ko sem prvič opazila brazdo, sem se s prijateljicami iz službe pogovarjala, da bi morda bil že čas, da se odpravimo na pregled dojk. Naš pogovor se je začel zaradi Instagram objave mlade ženske, ki sem jo bežno poznala, ki je v svoji objavi zapisala, da je njena mati zbolela za rakom dojke. Napisala je tudi, da vsaka osma ženska zboli za to boleznijo. Od tistega trenutka dalje sem intenzivneje začela razmišljati o tem, da bi morda tudi sama morala opraviti pregled. Bila sem stara 32 let, na ginekološke preglede sem se odpravljala redno, ko pa sem pomislila na pregled dojk, pa sem nekako zaključila, da ta še ni potreben, saj se takšne slabe stvari v zvezi z dojkama lahko zgodijo le tistim, starejšim od petdeset let.

V tem prepričanju sem živela vse do 27. aprila, leta 2017. Ko sem otipala vozliček, je bilo prvo, kar je šinilo skozi moje misli to, da je nastal zaradi zgoščenega mleka po neuspešnem dojenju ali da gre morda za posledico hormonskega neravnovesja. Odločila sem se počakati še teden dni, potem pa, v kolikor vozliček ne izgine, do zdravnika.

Teden dni je bil okrog, vozliček pa še vedno ni izginil. V moji glavi se je prižgal alarm. Zaslutila sem, da morda pa res ni vse tako, kot bi moralo biti. Naslednji dan sem se naročila na pregled. Zdravnica je rekla, da lahko pridem že jutri. Bilo je 27. aprila 2017, na čudovit spomladanski dan. Ležala sem na mizi za ultrazvočni pregled, pri krasni zdravnici, vrhunski strokovnjakinji, specializirani za radiologijo dojke. Natančno me je pregledala in sproti razlagala, kaj opaža. Ko je šla čez točko, zaradi katere sem se sploh znašla na pregledu, je obmoknila. Bila je tiho in nekaj časa opazovala ekran. Vedela sem, da nekaj ni vredu. Naenkrat sem občutila jezo. Misli so mi švigale po glavi.

Tako je torej to videti. Zdaj mi bo povedala, da imam še kakšen mesec življenja na voljo, da ji je žal – sem odvijala monologe v mislih. Spominjali so na kakšne filmske odseke. Zdravnica je po nekaj sekundah, ki so se spremenile v večnos, dejala: »Alexandra, ne morem se v popolnosti zjasniti o naravi tvorbe, ki jo zaznavam na desni dojki. Opraviti boste morali mamografijo, potem pa še core biopsijo, da bi imeli boljšo klinično sliko. Z levo dojko je vse vredu.«

Pretipkala je izvid in povedala, da se na mamografijo lahko naročim že naslednji dan, na core biopsijo pa 3. maja 2017. Kot v transu, sem zapustila ordinacijo, v rokah sem držala papir, na katerem je pisalo: na desni dojki opažena sumljiva tvorba 11mm – BIRADS 4. Le čakala sem, kdaj bom lahko na spletu odtipkala naslednje besedein preverila kaj pomenijo: BIRADS 4. Poklicala sem soproga in se hitro z njim in hčerko dobila v bližnji restavraciji.

Povedala sem mu vse o pregledu, on pa me je tolažil, da bo vse vredu, da mora biti. Naslednji dan sem se odpravila na mamografijo. Z grozno nestrpnostjo sem pričakovala rezultate izvidov, v sebi sem premlevala, da bo zagotovo vse vredu, le majhen, tih glas iz ozadja me je opozarjal, da ne smem biti prav prepričana v to.  Dva dni zatem je bil izvid pripravljen. Ni bil kaj dosti jasnejši od izvida na ultrazvoku. Še vedno je pisalo BIRADS4 (definicija BIRADS 4 pa pravi: sumljiva sprememba. Potrebna je čim hitrejša citološka ali patohistološka obravnava, da bi potrdili ali izključili sum ter, da bi lahko pacientko čim prej operirali, v kolikor gre za rak dojke). Poslali so me na core biopsijo.

Prišel je 1. maj, meni od nekdaj ljub praznik, zdaj pa sem si želela, da čimprej mine, da bi lahko opravila core biopsijo. Zaradi dveh nedelovnih dni, je bila biopsija prestavljena na datum 3. maj. In medtem, ko so 1. maja vsi okrog mene pekli na žarurazne mesne specialitete in se veselili, sem se sama tega dne odločila, da bom vegeterijanka, saj sem na internetu prebirala o raznih teorijah, ki govorijo o vplivu določene vrste hrane na pojav raka.

Če že obstaja »nekaj«, sem razmišljala o tem, da bom storila vse, kar je v moji moči, da to »nekaj« izgine. Končno je nastopil 3. maj in zgodaj zjutraj sem se s soprogom odpravila v bolnišnico. Medtem pa je zdravnica, ki bi morala opraviti omenjeno preiskavo, morala prej zapustiti svojo izmeno. Začutila sem, kako se me loteva panika. Bila sem v strahu, da mi zmanjkuje časa. Tam na hodniku bolnišnice, pred oddelkom Breast unit sem zagledala predstonjika oddelka, zdravika, ki sem ga prepoznala preko objav v medijih, saj se že mnoga leta bori z rakom dojke. Prosila sem ga za čas za pogovor in pregled. Takoj mi je bil pripravljen pomagati. Po pregledu mi je dejal:

»Alexandra, na voljo imate dve možnosti: ena je, da opravite core biopsijo ter na končni izvid čakate še naslednji mesec dni, druga je, da tvorbo nemudoma odstranimo, z njo pa zaradi preventive, tudi vse okrog nje.Torej, izvedli bi lupektopmijo. Operacijo bi naredili pod anestezijo, del tkiva pa bi takoj poslali na patologijo, da bi na ta način že med operacijo pridobili več informacij o naravi tvorbe«.

»Doktor, sem za drugo opcijo in upam, da je to možno opraviti čimprej, ne želim si več čakati,« sem bila odločna. Operacija je bila naročena 9. maja.Potem, ko sem se prebudila iz anestezije, mi je doktor povedal, da je patohistološki izvid pokazal, da gre za tako imenovano hiperplazijo. Oddihnila sem si. Ne gre za raka. To mi je bilo najbolj pomembno. Čudovito! V bolnišnici sem ostala še štiri dni. Rana pa me je vsak dan manj bolela.

Tri dni po operaciji sem prejela končni patohistološki izvid, v katerem je znova pisalo, da gre za tvorbo, ki ima značilnosti hiperplazije ter, da so odstranili še del tkiva z značilnostmi maščobnega tkiva, vendar je potrebno zaradi imunohistokemijskega barvanja vzorec poslati dalje na preiskave v Sarajevo. Bilo je 19. junija 2017 leta, sedem dni po mojem 33. rojstnem dnevu, ko so me poklicali z oddelka Breast Unit. Dopolnjeni ph izvid je dokončan, lahko pridem ponj.

Vstopila sem v ordinacijo. Z menoj je bila moja šefica. Edino, česar se spomnem, so bile besede zdravnika, ki mi pravi da »to ni nič strašnega, da je pravočasno odkrit, da je visoko hormonsko odvisen, da ga v Ameriki uspešno obravnavajo s hormonskimi tabletami, da so napovedi dobre ...« Še vedno se nisem zavedala, da je »to« rak. Povedal mi je, da je pomembno, glede na to, da je izvid tak, kakršen je, opraviti operacijo axilov ali limfnih vozličev. »Oglasite se čez nekaj dni, da se dogovoriva za operacijo,« mi je še dejal.

Vrnila sem se v službo, iz torbice sem vzela izvid. Brala sem: invaziven duktalni karcinom. Šele takrat sem dojela, o čem je doktor govoril. Ljubi Bog, saj imam raka! Začela sem jokati. Sodelavke so me tolažile. Skozi glavo mi je šinila misel, da moja Sara še ni stara celo leto in pol. Črne misli so se nad menoj dvignile kot oblak. Umrla bom. Ne bom videla svojega otroka odraščati. Zajel me je občutek zaprepadenosti.

Prvič sem bila v strahu za lastno življenje. Na izvidu je pisalo, da je bila analiza odstranjenega tkiva opravljena 12. junija 2017, točno na moj 33. rojstni dan. Da bi bila v popolnosti prepričana o korektnosti izvida iz Sarajeva, sem vzorec nekega vročega junijskega dne odnesla še v Banja Luko. Čez nekaj dni sem prejela potrditev, izvid je bil skoraj identičen tistemu, ki sem ga prejela iz klinike v Sarajevu. Torej, to je to. Moram na operacijo axila. Deset dni kasneje sem se znova znašla na operacijski mizi, odstranili so mi 5 limfnih vozličev. Če bi živela v enem od naprednješih mest, bi se lahko izognila tej operaciji. Saj v bolje opremljenih klinikah v prvi limfni vozlič vbrizgajo tekočino in če ta spremeni barvo, to pomeni znak za preplah.

Vendar v bolnišnici v Zenici žal nimajo tovrstne opreme, zato sta bili kirurška miza in druga operacija pravzaprav neizbežni. Drugo operacijo sem psihično težje prenesla. Ko sem se prebudila iz anestezije, mi je zdravnik povedal, da so odstranjeni limfni vozliči delovali zdravo ter, da je skoraj prepričan, da limfa ni zajeta, vendar je bilo kljub njegovemu mnenju potrebno počakati še na patološki izvid. Okrevanje je tokrat potekalo dalj časa. Desno roko sem nekaj dni imela onesposobljeno, nisem mogla spati, saj me je rame zelo bolelo. Najtežje od vsega pa sem prenašala dejstvo, da ne smem, niti en zmorem svojega otroka prijeti v naročje.

Po treh tednih sem končno dočakala izvid. Limfni vozliči – negativni. Oh, kakšno olajšanje! To pa ni bil konec, saj je bilo potrebno izbrati pravo vrsto terapije. Diagnoza karcinoma je bila namreč potrjena, moja (mlada) leta pa so zahtevala primerno terapijo.

Najprej sem se odpravila na Onkologijo bolnišnice Zenica. Spomnim se svojega prvega srečanja s tem oddelkom. Medtem, ko sem se odpravljala proti oddelku, sem strahoma  pogledovala naokoli, da ne bi slučajno opazila koga, ki me pozna. Počutila sem se stigmatizirano, označeno, v tistem trenutku sem si želela postati nevidna, vsem in vsakomur. Ko sem vstopila na oddelek me je presentilo dejstvo, kako udoben se mi je pravzaprav zdel. Pričakovala sem namreč neke temačne hodnike, z utripajočimi lučmi, pričakal pa me je prostor s svetlimi barvami in prijetnim osebjem. Doktor, pri katerem sem imela posvet, je bil izjemno mlad, vendar izredno informiran o vsemu ter zelo dostopen. Njegovo prepričanje je bilo, da moram zaradi faktorja Ki – 67, ki je pri moji tumorni tvorbi znašal 26 odstotkov, preko cikluse kemoterapij, ne glede na to, da je limfa čista. Predalagal je štiri cikluse, na vsakih 21 dni, z dvemi citostatiki, kar naj bi bilo blažja oblika glede na običajno terapijo (šest ciklusov in trije citostatiki).

Povedal je, da bo mouj primer predstavil na konziliju. Naslednji teden sem prejela mnenje večine, ki se je strinjala s predlogom mojega zdravnika. Odločila sem se da povprašam za drugo in še eno in še drugo zdravniško mnenje. Odpravila sem se v Klinični center Tuzla, kjer je bila predstojnica Onkologije še bolj striktna, kot zdravniki iz Zenice. Menila je, da moram skozi šest ciklusov kemoterapije. Zaradi dveh različnih mnenj sem morala, zaradi svojega miru, poiskati še tretje mnenje. Rezervirala sem termin pri poznanem zagrebškem onkologu in radiologu.Ko je pregledal vse moje izvide, je dejal, da z njegovega stališča kemoterapija sicer ni neizbežna, vendar je sevanje nujno potrebno in bi morali z njim že pričeti.

Iz Zagreba sem se vrnila popolnoma zmedena. Tri mesece je minilo od prve operacije, pravzaprav se je iztekal čas, ko bi že zdavnaj morala začeti s katero od terapij. Dovolila sem si dan »luksuza«, ko nisem razmišljala o tem in se nisem obremenjevala z mislimi kaj in kako bom rešila zadeva. Naslednji dan pa sem se odpravila v Banja Luko, da bi po mnenju in priporočilu zagrebškega onkologa opravila izvid scintigrafije okostja.Glede na to, da je šlo za nujen izvid, si nisem mogla privoščiti čakanja na prost  termin v Zenici. Po opravljenem izvidu, me je prešinila misel, da bi na vse svoje dileme postavila dokončno piko. Zato sem se odpravila na oddelek raioterapije UKC Banja Luka, ki je najsodobnejši radioterapijski oddelek v Bosni in Hercegovini.

Brez čakanja sem se odpravila do predstojnika oddelka, ki je po ogledu mojih izvidov povedal, da se strinja s kolegom iz Zagreba, kar se tiče kemoterapije, da s sevanjem pa moram pričeti nemudoma. To je bilo to. V redu, grem samo na sevanje, kemoterapijo bom preskočila, sem si mislila. Občutila sem olajšanje, čeprav ne v popolnosti, saj globoko v sebi nisem občutila popolnega miru zaradi končne odločitve.

Naslednji dan, ko sem se zgodaj zjutraj vrnila v Zenico, sem se odpravila naravnost na oddelek za radioterapijo, da bi odločno povedala, da ne želim na kemoterapijo, temveč bi rada takoj začela s sevanjem. Sprejela me je ena krasna zdravnica, ki mi je zelo previdno obrazložila vse, kar sem morala vedeti. Dejala je, da moram biti pozorna ne več dejavnikov, kot so moja leta, faktor Ki 67, statistične podatke ipd. Po pogovoru z njo, je bila moja zadnja in končna odločitev, da grem na kemoterapijo, nato pa še na radioterapijo. Končno sem si oddahnila. Občutila sem mir.

Malce me je bilo strah, kako bodo to sprejeli moj soprog, mama in oče. Vedela sem, kaj ta zastrašujoča reč pravzaprav pomeni. Prva kemoterapija je bila določena 8. avgusta 2017 in je trajala približno uro in pol. Na oddeleke sem prišla v zgodnjih jutranjih urah, popolnoma sama. Nisem želela, da bi me spremljal kdorkoli od domačih. Nisem želela občutka sočutja in miloščine iz pogledov, namenjenim mojim soprogu, mami in očetu, zaradi dejstva, da sem bila med najmljašimi pacientkami. Našminkana, s frizuro, nakitom v čudoviti obleki in sandalah. Predstave ljudi z bledo rumeno barvo obraza, ki sem si jih slikala v mislih, vedno, ko sem pomislila na kemoterapijo, so me spravljale v depresijo. Zato sem sama sebi rekla, da se bom vedno, ko se bom odpravljala na kemoterapijo, prej lepo uredila, da bom videti kar se da dobro.

Oborožila sem se s knjigo in slušalkami, da bi se na enostaven način izključila iz morebitnih pogovorov z drugimi sotrpini. Vsi so bili precej starejši od mene. Na začetku sem občutila blago zbadanje po celem telesu, vendar je bil ta občutek prisoten zaradi injekcije kortikosteroidov, ki jo dajejo, da bi lažje prenesli citostatike. Po tem je v moje telo začela kapljati prozorna tekočina, nato pa še tekočina bronasto rdeče barve.

Ura in pol je minila, prispela sem domov, mama pa je vame gledala, kot v sedmo čudo. Menda je pričakovala, da bodo takoj nastopili vsi stranski učinki terapije, o katerih je prebirala. Vendar ni bilo tako, počutila sem se super. S soprogom in hčerkico smo se odpravili na sprehod in mislila sem si, okej, prva runda je za menoj, še tri do konca. Medtem pa so se že naslednji dan pojavili prvi neželeni učinki, kot so slabost, kombinacija brezvoljnosti, apatije in ravnodušnosti. Občutila sem gnus do katere koli vrste hrane.

V trenutku, ko sem izvedela, da se v meni nahaja nekaj sumljivega, sem spremenila način prehrane. V popolnosti sem iz jedilnika umaknila kavo, sladkorje, meso in mlečne proizvode. Vendar po kemoterapiji nisem mogla niti pomisliti na zeljno solato, paradižnik in vse ostalo, kar sem jedla, odkar sem se odločila prehranjevati zdravo. Edino, kar mi je šlo v tek, so bili kifeljci namazani s sirnim namazom. Najboljši nasvet, ki sem ga prejela, je bil od ljube Medine, ki mi je dejala: »Jej, kar lahko! Če bi želela jesti pico, jo daj. Če ti paše pita, si jo privošči. Po kemoterapiji boš imela dovolj časa premišljevati o zdravem načinu prehranjevanja. Saj, če kemoterapija ubija vse slabo v telesu, pa tudi večino dobrega, vbo uničila tudi tisto, kar se nahaja na seznamu nezaželjene hrane«.

Dvanajsti dan po kemoterapiji so mi začeli odpadati lasje. Lasišče me je izjemno srbelo. Sara me je med igro povlekla za lase, v njeni ročici pa je ostal cel pramen las. Naslednji dan mi je soprog pobril lase, saj se mi je zdelo boljše naenkrat rešiti vseh las, na dostojanstven način, kakor pa iz dneva v dan spremljati njihovo izgubo. Na glavo sem si nadela rožnato vijoličen turban, lepo sem se naličila ter objavila fotografijo na Facebooku z napisom: »S kemoterapijo zoper prhljaj in drage frizerske storitve«. Pošalila sem se na način Dežulovića, čigar knjigo »S humorjem proti tumoru«, sem prebrala že mnogo prej. Vse moje prijateljice so se oglasile v komentarjih, da kako ne delujem kot žrtev, oseba, ki prestaja nekaj težkega, temveč bolj kot kakšna feministka ali vodja enega pomembnejših gibanj. Woow, to so bile res opogumljajoče besede!

Naslednje kemoterapije sem res slabo prenašala. Na oddelku Onkologije pa sem spoznala čudovite, predane in požrtvovalne uslužbence. Bila sem hvaležna, ker je bilo poletje in, ker sem čas med kemoterapijami lahko preživljala na prostem. Že en sam pogled ne zelenje in modro nebo, vdihavanje svežega zraka, niso puščali dovolj prostora za depresivne misli. Kljub temu, da sem se trudila misliti pozitivno, pa si nisem mogla pomagati, da me v trenutkih slabosti ne bi obšle misli, kot so; zakaj se to dogaja ravno meni, nisem kadila, skrbela sem za zdravo prehrano, hodila sem v naravo, nismo imeli zaskrbljujoče družinske anamneze ...

Zaradi vseh teh misli sem se odločila poiskati pomoč pri psihologu. Zadnjo kemoterapijo sem prejela 12. septembra 2017.Oddahnila sem si, najhuje je bilo mimo. Med izvajanjem radioterapije, sem vseh 28 dni razmišljala o vsem, kar je še čakalo name; o novih potovanjih, o planinstvu, o prihajajočem drugem rojstnem dnevu moje Sare, predstavljala sem si njeno diplomo, poroko v daljni prihodnosti, vizualizirala sem vsako podrobnost. Nato sem razmišljala o svojem pogumu in o tem, kako močna sem, o tem kako močni so moji starši, o svojem čudovitem in  skrbnem soprogu, o brezpogojni pomoči svojega brata, o skrbi in pozornosti svojih prijateljev. Veliko stvari se je stlačilo v te dve minuti, ki sta bili potrebni, da aparat obseva področje preostanka dojke in axila.

20. decembra 2017 se je zaključilo tudi to poglavje v mojem življenju. Da bi praznovala, sem s prijateljicami odpotovala v Gradec. Ne glede na vse agresivne tretmaje, ki sem jih prejela, sem med sprehodom po Gradcu kar lebedela. Počutila sem se izjemno srečno. Zadnjega dne v decembru sem dala dol turban. Zelo so mi bili všeč moji novi lasje. Januarja 2018 sem se vrnila v službo, takoj za tem pa sem začela trenirati zumbo in se aktivno ukvarjati s planinstvom.

Na tisto, skozi kar sem šla, me občasno spomne pregled, ki ga imam na tri mesece. Prejemam zdravila in enkrat na mesec injekcijo. Kakorkoli, danes, po dveh letih živim srečno, izpolnjeno in aktivno življenje. Zumba, reiki, planinstvo so mi pomagali, da sem opustila težke in depresivne misli. Odločila sem se, da bom živela s polnimi pljuči. Brez strahu! Saj je strah naš največji sovražnik. Strah hrani raka. Strah da ne bi uspeli, strah pred prihodnostjo, strah pred sprejemanjem samega sebe, kakršni smo,. Živimo življenja, prežeta z neštetimi strahovi. Danes se imam rada in sem v popolnosti zadovoljna sama s seboj. Ljubim svoje pomanjkljivosti, svoje nepopolnosti, mnogo lažje si oprostim napake, kar prej ni bilo tako. Vsem sem prej odpustila, kakor sama sebi. Za vsakega sem našla opravičilo, le zase ne.

Navzven vedno srečna, nasmejana, sem pravzaprav živela življenje polno strahov in nesigurnosti. Najbolj izmed vsega pa me je bilo strah tega, kar bi mi lahko prinesla prihodnost. Izkušnja, skozi katero sem šla me je naredila še kako močnejšo in pogumnejšo. Prenehala sem se obremenjevati z mislijo, zakaj ravno jaz. Saj sem spoznala odgovor: Kombinacija hormonskih tablet, strašanska zaskrbljenost zaradi neuspešnega dojenja, nezadostna ljubezen do same sebe ter življenje prežeto z razno raznimi strahovi se je na koncu odražalo skozi mutacijo celic v karcinom.Svoji Sari pa ne želim zapustiti svojih strahov. Namesto tega ji želim zapustiti dva življenjsko pomembna nasveta:

1. Bodi sama sebi na prvem mestu!

2. Živi življenje brez strahu!

Vsaka nenadna sprememba v prsih lahko kaže, da je nekaj narobe.

Vključno z nenadnimi spremembami v velikosti ali obliki dojke. Redno samopregledovanje dojk je ključnega pomena, saj lahko na ta način še pravočasno odkrijemo nevarno zatrdlino. Zgodnje odkrivanje raka dojke je izjemnega pomena, zato v Sloveniji izvajajo preventivno mamografijo, slikanje žensk brez bolezenskih znakov v dojkah v rednih časovnih razmakih z namenom zgodnjega odkrivanja bolezenskih sprememb. Od 40. do 50. leta starosti priporočajo mamografijo le po presoji zdravnika in predvsem ženskam, ki imajo bolezen v družinski anamnezi. Po 50. letu starosti pa je mamografija priporočljiva kot reden preventiven pregled, na dve leti.

Med znaki raka dojke pa niso samo morebitne tvorbe ali zatrdline, temveč bodite pozorne tudi na naslednje pojave:

- Nenadne spremembe v velikosti ali obliki dojke;
- nenadne bolečine v prsih ali bradavicah;
- bradavica se prične obračati navznoter;
- koža na prsih postane rdeča, luskasta, zadebeljena, nagubana;
- pojavi se nenavadni izcedek iz bradavice;
- oteklina bradavic, toplota, občutljivost;
- otekle bezgavke pod pazduho.