Zgodba mlade mamice, ki je uspešno premagala raka

Ko se z Vanjo vrneva k tistemu prvemu trenutku, ko je začutila, da se v njenem telesu nekaj spreminja, pove, da je bilo to maja 2024: ''na nenavadnem mestu, desno zgoraj tik pod ključnico, sem zatipala za grah veliko zatrdlino, ki je nastala čez noč. Otepala sem se kakršnihkoli scenarijev, a mi vseeno ni dalo miru, za kaj gre.'' Kot pove, je takrat še nedavno od blizu spremljala onkološko zdravljenje prijateljice in se ''zavedala, da v primeru diagnoze rak, četudi je to pri moji starosti in družinski anamnezi skoraj nemogoče, hitro ukrepanje pomeni tudi razliko med življenjem in smrtjo.'' Dodaja, da si je izjemno hvaležna, da je kljub strahu in pomanjkanju časa zaradi službe in leto in pol starega sinčka vztrajala pri diagnostiki.

Veliko ljudi opisuje, da se jim ob takšni novici svet za trenutek ustavi. Vanja pove, da jo je presenetil klic iz Centra za bolezni dojk v ponedeljek zjutraj takoj po petkovi biopsiji tkiva. ''Ker je bil vmes vikend, sem malce pozabila na vse skupaj, zato me je klic močno zarezal, kot da se je svet nehal vrteti. Gospa, tole bo karcinom. Ah, pa tako mlada ste. Naprej več nisem slišala, zaradi solz ničesar več videla, potegnilo me je v spiralo črnih misli, dokler sem procesirala informacije.''

Zaupa, da ni ničesar potlačila, da je dovolila, da vsa čustva pridejo ven, hkrati pa se je začel vrtiljak misli, ki se nekaj časa ni ustavil: ''A to je to, tako to gre. A kar umrla bom? Ni fer, zakaj jaz, zakaj zdaj? A bom sploh videla sinčka iti v šolo ali me bo pobralo prej? Pa kako pri 29 letih ... Bruhnila sem v jok, tisti trenutek niso bili več pomembni služba, projekti, problemi ... Kako hitro bi zamenjali vse za zdravje, ko ga ni, brez pomisleka. Začela sem kar pospravljati stvari, saj sem predvidevala, da itak nikoli več ne bom nazaj.''

Ko se je morala odločiti, kako bo stopila v proces zdravljenja, pove, da je bilo najtežjih prvih 14 dni, ko je čakala informacijo, za kakšno vrsto raka gre in koliko je napredoval. ''Torej možno je bilo vse od 'Samo izrežemo pa ste frej', do 'Le še kakšen mesec življenja imate'. No, bilo je nekaj vmes in še danes črpam vso prisebnost iz trenutka, ko so potrdili, da so bezgavke čiste.'' Pove, da je šlo za začetno obliko raka, a situacija kljub temu ni bila enostavna: ''Ker je bila biologija raka hormonsko in HER2 neodvisna, kasneje pa se je izkazalo še, da je posledica genske okvare (BRCA 1), me vseeno ni čakala lahka pot. Trojno negativni duktalni karcinom dojke je agresiven in hitro napreduje, zdravljenje je najučinkovitejše s kemoterapijo, na druga tarčna zdravila ne reagira. Pač, pristala sem med 10 % ljudi, ki zboli za to vrsto raka, in od te manjšine še med 10 % ljudi, ki ima gensko okvaro. Ja, bolezen res ne izbira.''

V vmesnih trenutkih takšne diagnoze, kot pravi, pride do odločenosti, hkrati pa do veliko žalovanja: ''Ko sem imela nek načrt, sem se popolnoma posvetila zdravljenju in splavala ven iz žalovanja (oziroma ga dala na pavzo). Verjela sem, da bo to v primerjavi z mojim življenjem eno kratko obdobje, kapljica v morje, ki bo nekoč le grenek spomin,'' pove Vanja.

Zdravljenje raka je tako pogosto preplet fizičnih izzivov in notranjih bojev. Vanja pove, da sta v začetku zdravljenja tako telo kot um v šoku. ''Rekla bi, da se vklopi avtopilot in je v ospredju preživetje. Vsak se na zdravila (in diagnozo na splošno) odziva drugače, jaz delim svojo izkušnjo. Najprej sem prvih 12 kemoterapij prenesla nepričakovano dobro, da so me morali doma miriti, naj počivam. Bolezen se je pokazala navzven šele z izgubo las, ki me ni potrla. Pravzaprav je bil to pokazatelj, da zdravljenje deluje, zato sem bila vesela. Zadnje štiri kemoterapije čez zimo pa so bile izjemno težke.''

Kmalu so prišli simptomi, skupaj z njimi pa, kot pravi, tudi navdušenje, kaj njeno telo zmore: ''Pojavila se je slabost že ob pogledu na kozarec vode, peš nisem zmogla niti do konca ulice, sapa je bila plitka, izgubila sem obrvi in trepalnice, krvna slika je bila kritična. Bila sem navdušena nad tem, kaj vse telo zmore. A nekako ta del ni bil najtežji. Doma sem imela dve leti starega sinčka, ki je potreboval mamo, četudi je bilo hudo. Ponoči sem bila nenadomestljiva, kar je bilo še posebej izčrpavajoče in nevarno, ko je bil bolan. Veliko sem tvegala, a sem na srečo to dolgo zimo prestala brez hospitalizacij. Kljub imunski katastrofi sem prebolela angino in gripo.'' Na vprašanje, kako je zmogla, odgovori, da tudi sama ne ve. ''V taki krizi črpam energijo na posojilo, hkrati pa sem imela ogromno pomoči s strani družine.''

V procesu bolezni in zdravljenja se človek pogosto na novo spozna. Kaj se zgodi, ko je zdravljenje enkrat končano? ''Po končanem zdravljenju, rekonstrukciji in rehabilitaciji se je zgodil še en šok. Konec je, kaj pa zdaj? Takrat mi je popustil adrenalin in pričela sem vse procesirati za nazaj. Sledil je pritisk, da je treba zdaj izkoristiti vsak trenutek in živeti sanje. Takrat se je začelo zdravljenje psihe – jeza, depresija, ponastavljanje vrednot in sprejetje. Ugotovila sem, da nimamo veliko kontrole nad dogajanjem okoli sebe, zato se je smiselno fokusirati nase. Prav tako ni relevantno premlevati, kaj bo jutri, ker vse, kar v resnici imamo, je danes. S tem je kakovost mojega življenja poskočila.'' Sprememba pa je prišla tudi v odnosih in postavljanju meja: ''Odpisala sem toksične odnose in pozdravila nekaj novih, pristnih. Ne grem preko svojih omejitev, cenim se, ne dokazujem se. Končno sem začutila harmonijo. Nekoliko težko je živeti naprej s posledicami te diagnoze (s pomanjkanjem koncentracije, spomina, anksioznostjo, fizičnimi omejitvami, brazgotinami, strahom pred ponovitvijo bolezni ipd.), ki jih tiho krotiš na dnevni ravni, hkrati pa svet okoli tebe teče tako kot prej, brez milosti.''

Vanja danes veliko piše in deli svojo zgodbo. Pove, da je pisanje zanjo vedno bilo terapevtsko. ''Nikoli nisem pisala dnevnika, ker nimam te discipline. Pisanje pride v impulzih, naključno, ko me zasrbijo prsti. In ko pritisnem enter oziroma odpošljem/objavim besedilo, se razbremenim te teže. Misli so tako ubesedene in se več ne vrtijo v moji glavi. Izkazalo se je, da moje pisanje doseže bolnice s sorodno zgodbo, moje in njihove svojce ali celo popolne neznance, ki v tem prepoznajo iskrenost in resnično izkušnjo, česar v tem svetu kronično primanjkuje. Mrgoli namreč pocukranih pravljic, prehranskih in duhovnih nasvetov ali senzacionalnih in filmskih scen.'' Pove, da rak ne pomeni vedno smrtne obsodbe, ne pomeni pa tudi vsakodnevnega vzpona na Šmarno goro in špinačnih smutijev: ''Pritiski, ki se ustvarijo s primerjanjem življenj, so danes precejšnji, tudi pri zdravih ljudeh, zato skušam vpeljati nekaj ravnovesja in pristnosti v digitalni svet.''

In kdo so bili ljudje, posamezniki, ki so ji v obdobju bolezni stali ob strani? Kaj oz. kdo ji je dajal največ moči? ''Največja motivacija in vir poguma je bil vsekakor moj tedaj dveletni sin. Največje breme je vsekakor prevzel mož. Kljuboval je nevihti kot skala v razburkanem morju, bil je moj stabilen oprijem, za kar sem mu za vedno hvaležna. Prav tako gre zahvala celotni družini za vsako skuhano kosilo, varstvo in družbo. Nimajo vsi teh možnosti in občudujem predvsem tiste, ki morajo čez to izkušnjo sami ali pa se soočajo z napredovalo boleznijo, zato sem danes, kar sem, tudi zaradi prijateljic (N in D) s sorodno izkušnjo.''

Pa ljudje znamo stati človeku ob strani, ko preživlja težke trenutke? Se znamo 'pravilno' odzivati? ''Vsi s seboj nosimo svojo prtljago. Tudi sama se še kakšno leto nazaj nisem znala pogovarjati z obolelo osebo, zato ne sodim odzivov ljudi na mojo diagnozo, tudi zanje je to neznan teren. Je pa vsekakor težko slišati primerjanje neprimerljivih diagnoz njihovih znancev, stricev ipd., še posebej, če se zgodba zaključi s smrtjo.'' Pove, da se ji zdi neposrečeno deljenje prehranskih in duhovnih nasvetov, ki bolnika bremenijo, večina pa mu lahko celo škoduje. ''Hitro smo bombardirani s celo nasprotujočimi si nasveti, in to v času, ko smo tako ali tako zmedeni. Lahko sicer govorim le zase, a hudo je tudi, ko se zdravljenje primerja z bojem/bitko. Sama se počutim, kot da sem volan predala nekomu drugemu in lahko samo gledam, kakšen bo izid, brez izbire. Ali se tisti, ki jih danes ni več med nami, niso borili dovolj?''

Spregovori tudi o toksični pozitivnosti, ki je točno takšna, toksična. ''Kislo se nasmejem tudi, ko slišim 'Samo pozitivno', saj negativnih občutkov nikakor nočem pometati pod preprogo. Želim si govoriti tudi o tem, kako je težko, ne maram fasade. Razumeti pa moram, da vsak lahko odreagira le tako, kot najbolje zna in je vse samo dobronamerno.'' Poudarja pa Vanja, da se ljudje velikokrat iz strahu odmaknemo, četudi meni, da si večina bolnikov želi stika. ''Nemalokrat se ljudje oddaljijo od bolnika v strahu, da motijo/so v breme in si ne upajo poklicati/pisati. Sama sem ta stik potrebovala. Vljudno sem odklanjala pomoč, a sem bila v resnici najbolj hvaležna, če me je pričakalo kakšno skuhano kosilo, obešeno perilo ali varstvo otroka. Torej 'Če me potrebuješ, sem tu' mi je zelo ustrezal in naučila sem se prositi za pomoč.''

In kaj bi Vanja rekla nekomu, ki gre prav danes čez podobno izkušnjo, čez kakršno je šla sama? Osebi, ki je denimo danes izvedela podobno diagnozo? ''Dovoli si občutiti vse občutke – resnični so. Čisto vsak izmed nas ima kruto zgodbo, ni nujno rak, a ker so po navadi prikazane le najlepše plati življenja, se nam zdi, da smo v stiski sami. Ne ustraši se, res nič prijetnega ni, a bom rekla, presenetljivo vzdržno je. Če si mlad, se počutiš še toliko bolj oddaljeno od poznanega. Zdaj se vleče kot cela večnost, a jaz gledam nazaj teh nekaj mesecev, kam so izginili. Danes sem nekoliko ranjena, a zdrava in zadovoljna.''

Za konec še poudarja, da živimo v dobrih časih, časih, v katerih imamo na voljo dobro diagnostiko in zdravljenje, le poslušati moramo svoje telo. ''Živimo v času, ko so diagnostika, zdravljenje in podpora napredni. Če le poslušamo svoje telo in ukrepamo ob spremembah, so lahko posledice morebitne bolezni (ne samo raka) tudi minimalne. Odlično se lahko zazdravi tudi napredovalo stanje. Na leto za rakom dojke zboli okoli 1500 žensk in 10 moških. Dobre izhode iz bolezni lahko pripišemo tudi preventivnim presejalnim programom in samopregledovanju. Dobro je poznati tudi družinsko anamnezo.''