Novinarka ElephantJournal je objavila ganljiv zapis o svoji materi, ki je zaradi visoko napredujoče demence v domu za starejše v Ameriki. Morda se naš socialno varstveni sistem nekoliko razlikuje od ameriškega, a skrb za starejše, problematika staranja prebivalstva, predvsem pa bolezen 21. stoletja, kakor rečemo demenci, se dotika ljudi po celem svetu. 

Demenca je bolezen, ki ne prizadene le bolnika, torej navadno starejšega človeka, temveč tudi vse svojce. Močno vpliva na dinamiko družino, na naš pogled na svet, predvsem pa spremeni naše dojemanje življenja. Poglejmo si, kaj so zapisali v omenjenem mediju. Morda imate sami svojca z demenco, morda želite to bolezen zgolj bolje razumeti. Tako ali drugače, pa je dobro, da se vsi zavedamo, da demenca ne izbira.

''Bilo je okoli pete ure popoldan, ko sem predlagala mami, da greva na večerjo. Prepričana je bila, da je šele kosilo, sama pa je nisem želela prepričevati v nasprotno. Odšli sva torej na kosilo. Sprehodili sva se iz njene sobe po hodniku, uporabljala je voziček, pri sami hoji pa je bila izjemno počasna. Če ne prej, sem prav z mamo dobila potrpežljivost, ki mi je tekom življenja primanjkovala. Danes se je zdelo, da je mama odhodu na večerjo skrajno nenaklonjena, zato sem jo prijazno bodrila, da morava iti jesti. Po glavi mi je švignila misel, če bi bilo morda boljše, da bi večerjali v sobi, toda zdelo se mi je, da bo mami družba koristila.

Na poti do jedilnice, verjetno brez razloga poudarjam, da sva porabili kar nekaj časa, se je mama večkrat obrnila in želela iti nazaj v svojo sobo. Pri tem sem ji vedno znova ponavljala, da rabiva iti jesti. Zmedeno me je gledala, ko sem rekla 'večerja', a se je kljub temu podala naprej. Ko sva bili že tik pred jedilnico, me mama vpraša, če bom tudi jaz večerjala. Večkrat večerjam z njo v domu, a tokrat nisem mogla. Povedala sem ji, da moram domov, a da bodo z njo njeni prijatelji. Seveda ni bila navdušena, a rekla ni ničesar. 

Ko sva prišli do mize v jedilnici, sem jo posedla, mama pa je še vedno vztrajala naj si vzamem stol. Vedno znova sem ponavljala, da ne danes, ona pa je spraševala, kje pa bom potem sedela. Ni me slišala, a ni se šlo zato, da ne bi poslušala. Nato se je začel boj, ko je dobila bučno juho. Četudi je bila ta njena najljubša, jo je porinila stran in govorila, da noče, ne mara in da je preprosto ne bo. Seveda je to delala zelo odločno. Za mizo je zavladala tišina. Mirno sem prijela juho in jo postavila nazaj pred mamo, ona pa jo je kar enkrat, po nekaj poskusih sem in tja, začela veselo jesti. Tudi vztrajnosti me je naučila prav ona. Počakala sem, da je pojedla, nato pa sva se poslovili. 

Ta dan je pihal hladen veter, sama pa sem, ko sem se pripeljala na dovoz svoje hiše, še dolgo časa sedela v avtomobilu in nisem želela ven. Vse skupaj me je izčrpavalo. Skrb za mamo, notranji boji, notranji monologi v moji glavi, razlaganje ljudem vedno ene in iste stvari, ki jih niso bili sposobni razumeti, saj sami niso imeli niti poznali dementne osebe. Lastna pričakovanja in pričakovanja družbe. Želela sem vedeti, kaj je normalno, kaj več ni, želela sem, da me nekdo opomni na to, da je dobro tudi to, da se ne počutim dobro. Želela sem ljudem pojasniti občutke, predvsem pa jih dojeti sama, kako je, ko gledaš mamo, ki je počasi, a vztrajno izgubljala življenjsko silo. 

Potrebovala sem nekoga, ki bi mi rekel, da mi ni treba čutiti krivde, če mame ne obiskujem vsak dan. Hotela sem nekoga, ki bi rekel, da ni nič narobe, ker sem dala mamo v dom, saj sama preprosto nisem sposobna skrbeti za bolnika z demenco. Dolgo poslavljanje in trpljenje ob tem, kar je zahtevala demenca od mene, je bilo mučno. Izgubila sem že ljudi v svojem življenju, veliko jih je umrlo. A pri demenci ne gre zgolj za umiranje. Veliko prej, veliko časa pred smrtjo, že izgubljaš človeka, ki ga imaš rad, četudi še vedno gledaš v isto podobo. 

Dolgo časa sem imela silno željo, da bi poiskala zdravilo za demenco, da bi rešila mamo in celoten svet pred zahrbtno boleznijo. Mama je imela samo še mene, jaz pa nje že dolgo časa več nisem imela. Dolgo časa sem potrebovala, da sem se začela zavedati, da mama ni potrebovala nikogar, ki bi ji govoril, da živi v napačnem prepričanju, da je njen svet velika zmota in da bi jo prepričeval v stvari, ki so napačne, a zanjo tako zelo pravilne. Mama je potrebovala nekoga, ki jo ima kljub vsemu rad, četudi je ne razume. Šele proti koncu in napredovanju mamine bolezni sem dojela pomembno stvar. V trenutkih, ko mi je bilo najtežje zaradi maminih izbruhov, predvsem pa zaradi lastnega dojemanja bolezni, navsezadnje pa zaradi celotne situacije, sem se zavedala, da je celoten pomen življenja v majhnih trenutki. Zame so bili to trenutki, ko se je mama še spominjala, ko sva se skupaj smejali, ne glede na vse. V njenih zadnjih trenutkih se je zdelo, da je srečna. Trpela sem jaz. To pa navsezadnje niti ni bilo pomembno.''

Vir: ElephantJournal