Ljudje, ki vse življenje počnejo to, imajo lahko precej manjše tveganje za Alzheimerjevo bolezen

Ukvarjanje z različnimi miselno spodbudnimi dejavnostmi skozi vse življenje, kot so branje, pisanje in učenje tujih jezikov, je povezano z manjšim tveganjem za nastanek Alzheimerjeve bolezni ter počasnejšim pešanjem miselnih sposobnosti. Do teh ugotovitev je prišla nova znanstvena študija, ki je bila objavljena 11. februarja 2026 v Neurology, medicinski reviji Ameriške akademije za nevrologijo. Raziskovalci sicer opozarjajo, da študija ne dokazuje, da vseživljenjsko učenje neposredno preprečuje nastanek bolezni, temveč kaže le na obstoj povezave med njima. Kljub temu so rezultati zelo zgovorni: ljudje, ki so se skozi življenje največ učili in miselno udejstvovali, so za Alzheimerjevo boleznijo zboleli v povprečju pet let pozneje, z blago kognitivno motnjo pa sedem let pozneje kot tisti, ki so bili takšnim dejavnostim najmanj izpostavljeni.

V raziskavo je bilo vključenih 1.939 odraslih s povprečno starostjo 80 let, ki ob začetku raziskave niso imeli demence. Znanstveniki so njihovo zdravstveno stanje in miselne sposobnosti spremljali v povprečju osem let. "Naša študija je preučevala kognitivno obogatitev od otroštva do poznega življenjskega obdobja, s poudarkom na dejavnostih in virih, ki stimulirajo um," je povedala avtorica raziskave dr. Andrea Zammit iz medicinskega centra univerze Rush v Chicagu. Dodala je še: "Naše ugotovitve kažejo, da je kognitivno zdravje v poznejšem življenju močno odvisno od vseživljenjske izpostavljenosti intelektualno stimulativnim okoljem." Udeleženci so reševali ankete o svojih miselnih dejavnostih v treh različnih življenjskih obdobjih, raziskovalci pa so nato za vsakega posameznika izračunali posebno oceno kognitivne obogatitve.

Tri življenjska obdobja so zajemala zelo različne dejavnike. Zgodnja obogatitev, torej v času pred 18. letom starosti, je vključevala podatke o tem, kako pogosto so udeležencem brali starši in kako pogosto so brali sami, ali so imeli doma dostop do časopisov in atlasov ter ali so se več kot pet let učili tujega jezika. Obogatitev v srednjih letih je merila višino dohodka pri 40 letih, domače vire, kot so naročnine na revije, slovarji in knjižnične izkaznice, ter pogostost obiskovanja muzejev in knjižnic. V poznejšem življenjskem obdobju, ki so ga merili od povprečne starosti 80 let naprej, pa so raziskovalci upoštevali pogostost branja, pisanja in igranja družabnih ali miselnih iger, pa tudi skupne prihodke iz naslova socialne varnosti, pokojnin in drugih virov. Tako so dobili celovit vpogled v življenjski slog posameznika.

Med osemletnim spremljanjem je 551 udeležencev zbolelo za Alzheimerjevo boleznijo, 719 pa jih je razvilo blago kognitivno motnjo. Znanstveniki so nato primerjali zgornjih 10 odstotkov ljudi, ki so imeli najvišjo oceno miselne obogatitve, s spodnjimi 10 odstotki, ki so imeli najnižjo oceno. Med tistimi z najvišjo ravnijo miselne aktivnosti je za Alzheimerjevo boleznijo zbolelo 21 odstotkov ljudi, med tistimi z najnižjo ravnijo pa kar 34 odstotkov. Ko so raziskovalci upoštevali še druge dejavnike, kot so starost, spol in stopnja izobrazbe, so ugotovili, da vseživljenjsko učenje prinaša 38 odstotkov manjše tveganje za Alzheimerjevo bolezen in 36 odstotkov manjše tveganje za blago kognitivno motnjo. Poleg tega so najbolj aktivni posamezniki Alzheimerjevo bolezen razvili šele pri povprečni starosti 94 let (najmanj aktivni pa pri 88 letih), blago kognitivno motnjo pa pri 85 letih v primerjavi z 78 leti pri najmanj aktivni skupini.

Raziskovalci so podrobneje preučili tudi manjšo skupino udeležencev, ki so med trajanjem študije umrli in pri katerih so opravili obdukcijo možganov. Ugotovili so nekaj izjemnega: tisti posamezniki, ki so imeli višjo stopnjo vseživljenjske miselne obogatitve, so imeli pred smrtjo bistveno boljši spomin in miselne sposobnosti ter počasnejši upad teh funkcij, čeprav so bile v njihovih možganih že prisotne zgodnje spremembe, povezane z Alzheimerjevo boleznijo. Njihovi možgani so namreč delovali bolje tudi takrat, ko so znanstveniki upoštevali kopičenje škodljivih beljakovin, imenovanih amiloid in tau. To pomeni, da vseživljenjsko učenje možganom pomaga zgraditi nekakšno odpornost, s katero lahko kljubujejo fizičnim znakom bolezni in dlje časa ohranijo normalno delovanje.

Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati tudi eno omejitev študije. Udeleženci so namreč o svojih izkušnjah iz otroštva in srednjih let poročali šele v visoki starosti, zato se morda niso vseh podrobnosti spomnili povsem natančno. Kljub temu znanstveniki poudarjajo pomen teh ugotovitev za celotno družbo. "Naše ugotovitve so spodbudne in nakazujejo, da lahko dosledno vključevanje v različne miselno stimulativne dejavnosti skozi vse življenje pomembno vpliva na kognicijo," je dejala dr. Andrea Zammit. Ob tem je dodala: "Javne naložbe, ki širijo dostop do bogatih okolij, kot so knjižnice in programi zgodnjega izobraževanja, zasnovani za spodbujanje vseživljenjske ljubezni do učenja, lahko pomagajo zmanjšati pojavnost demence." Raziskavo sta podprla ameriški Nacionalni inštitut za zdravje in Michael Urbut, nekdanji član upravnega odbora univerze Rush.

Vir: eurekalert