Zakaj telo potrebuje stres, da ostane mlado

Skoraj popoln dan. Nič napornega, nič neprijetnega, nič nevarnega. In vendar se marsikdo od nas ob koncu takega dneva počuti utrujeno, meglasto, nekako obrabljeno.

Naše telo ni bilo zgrajeno za ta svet. Zgrajeno je bilo za svet, kjer je bilo hrane občasno premalo, kjer je bilo treba za vsak obrok prehoditi kilometre, kjer je bilo pozimi mraz in poleti vroče in kjer noben dan ni bil brez nekaj napora. V takem svetu se telo znajde odlično. Zna shraniti, zna vzdržati, zna se popraviti. Za obdobja izobilja pa se pravzaprav ni imelo časa pripraviti... ker jih skoraj nikoli ni bilo.

Zdaj imamo izobilje ves čas. Hrane preveč, gibanja premalo, dražljajev za možgane... no, teh je za tri življenja. In telo, ki ne dobi nobenega signala, da se mora potruditi, počasi ugaša. Ne zato, ker bi bilo pokvarjeno. Zato, ker mu nič ne pove, da mora ostati močno.

In tukaj pride do besede, ki je pri nas postala skoraj prepovedana. Stres.

Stres danes pomeni nekaj slabega, nekaj, čemur naj bi se izognili za vsako ceno. Po eni strani vse označimo za stres... vrsta v trgovini, poln predal elektronske pošte, jutranja gneča. Po drugi strani pa marsikdo, sploh tisti pod resnično obremenitvijo, ne mara niti vprašanja o stresu, ker v njem sliši očitek. Nastalo je čudno, dvolično razumevanje ene same besede.

Kot zdravnica gledam na stres drugače. V biologiji kratek, obvladljiv dražljaj telesu skoraj vedno prinese tudi nekaj dobrega. Ne škoduje mu. Izostri ga. Za ta pojav obstaja ime: hormeza. Majhna doza nečesa, kar bi v veliki dozi škodilo, telo naredi močnejše.

Najlepši primer je vadba. Ko treniram, si pravzaprav delam škodo... res. Mišična vlakna se poškodujejo, v celicah nastanejo prosti radikali, srčni utrip zraste. Vse to so signali stresa. In prav ti signali sprožijo popravilo, ki telo pusti močnejše, kot je bilo prej. Mišica zraste, nastanejo novi mitohondriji, žile se prilagodijo.

Kako močan je ta učinek, dobro pokaže ena največjih raziskav na to temo. Znanstveniki s klinike Cleveland so spremljali več kot 120.000 ljudi in jim izmerili aerobno pripravljenost na tekočem traku. Tisti z najslabšo kondicijo so imeli tveganje za predčasno smrt primerljivo... ali celo večje... kot kadilci. Slaba kondicija je torej v isti ligi kot cigareta. In zgornje meje koristi ni bilo. Več ko je bilo kondicije, nižje je bilo tveganje, prav do vrha lestvice.

To ni majhna stvar. Aerobna zmogljivost, VO2max, je eden najmočnejših pokazateljev, kako dolgo bomo živeli. In gradi se samo tako, da telo občasno spravimo v stisko.

Da je stres res tisti del, ki deluje, in ne le neka stranska motnja, lepo pokaže ena nemška raziskava. Skupini zdravih moških so med treningom dajali antioksidanta, vitamina C in E, da bi jim ublažili tisti oksidativni stres v mišicah. Zdi se logično, da bi to pomagalo. Zgodilo se je obratno. Skupina z antioksidanti ni izboljšala občutljivosti na inzulin. Trening ji skoraj ni koristil. Skupina brez njih pa je napredovala. Ko so telesu vzeli stres, so mu vzeli tudi korist.

Zdaj pomembna ločnica, ker sicer bi zvenelo, kot da je vsak stres dober. Ni. Vse je odvisno od doze. Kratek, oster dražljaj, ki mu sledi počitek, telo okrepi. Stres, ki nikoli ne popusti... mesece premalo spanja, odnos, ki ne deluje, delo brez konca... pa telo obrablja. Isti mehanizmi, ki v majhni dozi gradijo, v stalni dozi rušijo.

Zato ne gre za to, da bi si dodajali stres kar počez. Gre za to, da telesu vrnemo tiste kratke, zdrave dražljaje, ki smo jih iz udobja pregnali. Da gremo kdaj peš. Da nam je kdaj malo mrzlo. Da smo kdaj lačni in ne sežemo takoj po prigrizku. Da telo večkrat na teden zares zadiha in se utrudi.

Zanimivo raziskavo so naredili z zaposlenimi v velikem podjetju. Pokazali so jim kratke posnetke o stresu. Ena skupina je stres videla kot nekaj škodljivega, druga kot nekaj, kar krepi. Že samo drugačen pogled je pri drugi skupini pomenil boljše počutje in boljše delo... in celo bolj zdrav telesni odziv na obremenitev. Isti stres, drugačen odnos do njega... in drugačen izid.

Mislim, da smo se malo zapletli. V želji po čim bolj udobnem življenju smo iz njega odstranili prav tiste stvari, ki so telo držale mlado. Mraz, lakoto, napor, dolgčas. Vse to danes z lahkoto izklopimo. In telo, ki mu ni več treba ničesar, se počasi umika.

Morda je nekaj mladosti prav v tem, da telesu kdaj namerno vrnemo malo napora... in mu potem pustimo, da se popravi močnejše, kot je bilo.

Viri:

- Mandsager K, et al. Association of Cardiorespiratory Fitness With Long-term Mortality Among Adults Undergoing Exercise Treadmill Testing. JAMA Network Open, 2018. https://jamanetwork.com/journals/jamanetworkopen/fullarticle/2707428

- Ristow M, et al. Antioxidants prevent health-promoting effects of physical exercise in humans. PNAS, 2009. https://www.pnas.org/doi/10.1073/pnas.0903485106

- Crum AJ, Salovey P, Achor S. Rethinking Stress: The Role of Mindsets in Determining the Stress Response. Journal of Personality and Social Psychology, 2013. https://psycnet.apa.org/record/2013-11492-001