Znanstveniki z univerze Florida State University v Tallahasseeju so uporabili podatke o 12.030 posameznikih iz študije Health and Retirement Study, longitudinalne raziskave, ki jo je sponzorirala vlada Združenih držav in je zajemala nacionalno reprezentativen vzorec ljudi, starih 50 let in več.

O svojih ugotovitvah poročajo v prispevku, ki je zdaj objavljen v The Journals of Gerontology: Series B.

''Nismo prvi,'' pravi prva avtorica študije dr. Angelina Sutin, izredna profesorica na FSU's College of Medicine, ''ki smo pokazali, da je osamljenost povezana s povečanim tveganjem za demenco. Toda to je daleč največji in najbolj raznolik vzorec doslej z dolgim spremljanjem.''

Podatki študije so vsebovali meritve osamljenosti in socialne izolacije ter vrsto dejavnikov tveganja, vključno z vedenjskimi, kliničnimi in genetskimi.

S telefonskimi intervjuji so posamezniki opravili ocene kognitivnih sposobnosti, pri čemer nizka ocena kaže na demenco. To so storili na začetku študije in nato vsaki 2 leti do 10 let, v tem času pa so 1104 ljudje razvili demenco.

Tveganje za demenco se je povečalo za 40 odstotkov

Ko so analizirali podatke, so raziskovalci ugotovili, da je bila osamljenost, kot so jo izmerili na začetku študije, povezana s 40-odstotnim večjim tveganjem za razvoj demence v 10-letnem spremljanju. Poleg tega so ugotovili, da je povezava neodvisna od spola, izobrazbe, rase in etnične pripadnosti. Druga opazna ugotovitev je bila, da je bila tudi neodvisna od socialne izolacije.

Ljudje, ki so poročali, da se počutijo osamljene, so imeli tudi večjo verjetnost, da bodo imeli druge dejavnike tveganja za demenco, kot so depresija, visok krvni tlak in sladkorna bolezen. Verjetneje so tudi kadili in bili manj fizično aktivni. Tudi po prilagoditvi tem dejavnikom tveganja pa je osamljenost ostala močan napovedovalec demence.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je demenco opredelila kot sindrom, pri katerem pride do poslabšanja spomina, mišljenja, vedenja in zmožnosti opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Po svetu živi približno 50 milijonov ljudi z demenco, zdravniki pa vsako leto odkrijejo približno 10 milijonov novih primerov. Je glavni vzrok za invalidnost starejših in izgubo neodvisnosti.

Osamljenost ni isto kot socialna izolacija

Zdi se, da nam ti rezultati povedo, da h kognitivnemu upadu prispeva to, kako osamljeni se počutimo, in ne količina socialnih stikov, ki jih imamo z drugimi. Drugi so tudi poudarili, da nezmožnost razlikovanja med socialno izolacijo in občutki osamljenosti morda ne zazna vpliva na fizično in duševno zdravje pri starejših odraslih.

Dr. Sutinova pojasnjuje, da se njihova interpretacija osamljenosti nanaša na subjektivno izkušnjo socialne izolacije, za razliko od dejanske družbene izolacije, ki je objektivno merilo. 

Osamljenost je občutek, da se ne ujemate ali ne pripadate ljudem okoli sebe, ugotavlja dr. Sutin in daje primer osebe, ki živi sama, ki nima prav veliko stikov z ljudmi, a ima dovolj in to zapolni njeno notranjo potrebo po druženju.

Oseba ima lahko veliko socialnih stikov, je lahko obkrožena z ljudmi in je družbeno angažirana, a se še vedno počuti, kot da ne pripada. V tem primeru bi dosegli nizek rezultat pri socialni izolaciji, a visoko pri osamljenosti.

''Spremenljiv dejavnik tveganja''

Dr. Sutinova meni, da je njihova ugotovitev pomembna, ker poudarja potrebo po ne le objektivni oceni dejavnikov tveganja, ampak tudi po tem, kako si posamezniki ''subjektivno razlagajo lastno situacijo''.

Ugiba o tem, kako bi lahko bili osamljenost in demenca povezani. Dr. Sutinova pravi, da je lahko en način vnetje, drugi pa vedenje, kot je prekomerno pitje ali telesna neaktivnost. Drug način bi lahko bil, da na kognitivne funkcije vpliva premalo socialne interakcije, ki bi bila smiselna in bi pritegnila um.

Kakor koli že, osamljenost je znak, da naše potrebe niso zadovoljene, in to je nekaj, kar lahko spremenimo, zaključuje.