Posledice osamljenosti so zelo resne, saj lahko vodijo v depresijo, tesnobo in nasploh nižajo kakovost življenja, hkrati pa povečujejo tudi tveganje za številne bolezni in lahko poslabšajo simptome že obstoječih. Nevrolog, Dr. Zvezdan Pirtošek, opozarja, da se zaradi osamljenosti sprožijo tudi hormoni stresa, ki negativno vplivajo na naše možgane. "V možganih se pričnejo procesi vnetja, spremenjenega ravnovesja kemičnih substanc, nevrotransmitorjev, ki nas naredijo veliko bolj ranljive, ki naredijo procese nevrodegeneracije, kot sta Parkinsonova bolezen ali Alzheimerjeva bolezen, veliko hitrejše in globlje." Prav tako pa ima osamljenost velik vpliv na naše duševno zdravje in sčasoma se lahko povsem umaknemo iz družbe. 

Ljudje smo družbena bitja, zato je spodbujanje čim bolj aktivnega življenja starostnikov in ustvarjanje podpornih skupnosti, pomembno, za zmanjševanje občutkov osamljenosti. Razumevanje te problematike pa je ključno, če hočemo prispevati k boljši družbi. Različne organizacije in skupnosti, zato že ponujajo programe, ki starostnikom omogočajo več vključevanja v družbo, od vadbe, raznovrstnih tečajev in terapij, na primer, kot je tudi terapija s psi. "Preko teh terapij lahko dosežemo boljše rezultate," pravi delovni terapevt Miha Papež in ob tem dodaja, da so psi lahko odličen motivator.