Vzrok za nastanek demence še ni odkrit. Največji dejavnik tveganja je starost, čeprav narašča število bolnikov, ki za demenco zbolijo že pred 65. letom. Svojci dementnih oseb se morajo spoprijeti z nešteto dilemami, mnogi od njih čutijo osamljenost, nemoč in strah pred tem, kaj jih čaka. Oskrbovanje osebe z demenco vpliva na vso družino oskrbovalca. Družina ali skrbniki so pogosto izčrpani in ne morejo zagotoviti toliko nege in pomoči, kot bi jo lahko v drugačnih okoliščinah in pogojih. V strahu, da bodo morali sami skrbeti za osebo z demenco, lahko postanejo nestrpni tako do osebe z demenco kot do zdravstvenih delavcev.

Kadar svojci oziroma bolnik sam prepozna prve znake demence, je najprej potreben obisk pri družinskem zdravniku. Zelo rado se zgodi, da dementni bolniki neradi obiščejo zdravnika, zato je pomembno, da svojci ukrepajo in so pri pregledu navzoči ter se prej nanj dobro pripravijo. Zdravniku je treba opisati vse težave in simptome, ki so jih opazili. Najbolje je pripraviti seznam z opažanji, v povezavi s spominom, in druge vrste sprememb v vedenju, razpoloženju, čustvovanju in značaju osebe. Hkrati pa je treba beležiti pogostost pojavljanja opisanih težav. Zgodnja diagnoza je zelo pomembna, ker zdravila, ki so na voljo, najbolj pomagajo v začetni fazi bolezni. Svojci pa lahko pravočasno izvedo, da je oseba bolna, in pridobijo ustrezne informacije, kako ravnati z bolnikom z demenco.

Ob diagnozi demence je zelo pomembno, da se tako osebi z demenco kot tistemu, ki skrbi zanjo, razloži, kaj to pomeni in kakšna je napoved bolezni, družino pa spodbudi k temu, da dokler dementna oseba še dobro kognitivno funkcionira in razume situacijo, uredijo vso potrebno dokumentacijo ter razrešijo morebitna vprašanja glede zdravljenja, stroškov in premoženja. Za skrb dementne osebe bi se moralo delo sorazmerno porazdeliti med vsemi sorodniki, saj bi bila to najbolj optimalna rešitev za vse. Vendar žal v realnosti ni tako. Po navadi se otroke in moške izključi iz oskrbe in nege, celotno 'breme' pa pade na žensko, ki v večini primerov že tako nosi vso gospodinjsko odgovornost in skrb za primarno družino. Posledično lahko v veliko primerih pride do izgorelosti in tesnobe skrbnika dementne osebe. Z napredovanjem bolezni pa dementna oseba postaja vse bolj odvisna od tuje pomoči, zato je lahko delež nege prevelik in preobremenjujoč za eno samo osebo. Posledično se večina družin odloči, da dementno osebo namestijo v dom za upokojence. Vsekakor pri takšni odločitvi obstaja določen delež občutka krivde, vendar je družino v takšnih okoliščinah treba razumeti in ji stati ob strani.

Prvi in najpogostejši simptom bolezni je izguba spomina, potem se lahko pojavijo motnje pozornosti, ko pacient ne zmore več sodelovati v pogovorih. Pogosto se vrača v preteklost in obuja stare spomine, z napredovanjem bolezni pa vedno redkeje prepozna sedanje družinske člane, prijatelje in okolico, saj živi v preteklosti in skuša predelati nedokončane čustvene zastoje. Glede na pogostost in izrazitost simptomov zdravnik demenco opredeli kot blago, zmerno in pozno. Hitrost napredovanja bolezni pa se lahko pri posamezniku razlikuje.

Vsa družina potrebuje podporo strokovnih služb, pomoč pri razumevanju nastalih okoliščin in potrditev, da delajo prav. Pri tem je zelo pomembna vloga strokovnih delavcev, ki znajo poslušati, razumeti in svetovati. Vse več slovenskih občin se odloča za tako imenovane demenci prijazne točke ali DPT, ki so namenjene odkrivanju in prepoznavanju prvega stadija demence, kjer lahko obolele osebe spoznajo, kako se spopasti s prvimi znaki bolezni in na kakšen način jih omiliti. Predvsem pa točke tudi pomagajo svojcem, da lažje razumejo razvoj demence in svojim bližnjim obolelim pomagajo na primeren način.