Vzdrževanje ravnotežja je ena od osnovnih funkcij človeškega telesa, ki je predpogoj za samostojno vsakodnevno delovanje, opravljanje nalog in samooskrbo v odrasli dobi. 

Čeprav ga pogosto jemljemo 'za samoumevnega', je ta funkcija zelo kompleksna in vključuje delovanje več organskih sistemov, ki morajo delovati usklajeno, da se telo upre gravitaciji in ohrani pokončen položaj oziroma se premakne v želeno smer. Vzdrževanje ravnotežja nam omogoča, da jasno vidimo, čeprav se premikamo, da se orientiramo glede na smer težnosti, določamo smer in hitrost gibanja ter samodejno popravljamo držo telesa za ohranjanje stabilnosti v različnih pogojih in dejavnostih.

Kako ohranjamo ravnotežje?

Za uspešno ohranjanje ravnotežja potrebujemo informacije s periferije, ki so integrirane v centralni živčni sistem in prihajajo preko očesa (vidne informacije), vestibularnega čuta v notranjem ušesu in propriocepcije (globokega občutka iz sklepov in mišic), v manjši meri pa prihajajo tudi iz slušnih čutil. Nato sledi odziv mišičnega sistema, ki postavi telo v želeni položaj.

Slabovidni ljudje so lahko zelo nestabilni. Ravnovesje se pridobi z nevromotoričnim razvojem že od zgodnjega otroštva. Sčasoma, v odrasli dobi, večinoma postane refleksno (nezavedno), včasih pa še vedno vključuje kognitivne procese (na primer pri učenju novih gibov med vadbo, športom ali plesom in ravnotežno zahtevnejših situacijah, kot je hoja po neravnem, ozkem oz. spolzka površina). Telo in um sta pri ohranjanju ravnovesja neločljivo povezana. 

Motnje ravnovesja v zlatih letih

Ta funkcija v starosti pričakovano oslabi in zaradi pogostega pojavljanja motenj ravnotežja v populaciji to postane pomemben javnozdravstveni problem, povezan s povečanim tveganjem za komorbidnost in v nekaterih primerih tudi smrtnost (npr. nevarnost padca, posledičnih poškodb), zlome, dolgotrajno hospitalizacijo in ostalo.

Menijo, da med letom pade okoli 30 odstotkov ljudi, starejših od 65 let, zato je treba delati na preventivi in zmanjševanju tveganja padcev. Telesna nedejavnost je eden od dejavnikov, ki pospešujejo oslabitev telesnih funkcij in negativno vplivajo na ohranjanje ravnovesja.

Simptomi motenj ravnotežja

Vzroki za motnje ravnotežja so številni in različni, simptome pa lahko v grobem razdelimo v dve osnovni kategoriji:

Vrtoglavica je občutek, da se prostor okoli nas vrti v krogu ali kot da se sami vrtimo v prostoru. Lahko imamo občutek, kot da bi se vozili na vrtiljaku. Ta simptom je največkrat znak bolezni vestibularnega čuta v notranjem ušesu, pa tudi nekaterih nevroloških bolezni. Zelo neprijeten je, ker je povezan z dodatnimi znaki, ki so posledica aktivacije avtonomnega živčnega sistema, kot so slabost, bruhanje, včasih znojenje, driska in palpitacije. 

Vrtoglavica se lahko pojavi le za kratek čas, povezana je z določenimi gibi, v primeru akutne okvare vestibularnega aparata pa lahko traja več ur ali celo dni.

Nestabilnost je redkeje posledica primarne okvare vestibularnega aparata, bolj je povezana z oslabljenostjo drugih senzoričnih sistemov oziroma njihove centralne integracije ter šibkejšimi refleksi za vzdrževanje telesne drže. Lahko je povezana tudi s poškodbami lokomotornega sistema (bolezni sklepov, mišična oslabelost). Pogosteje se pojavlja pri ljudeh z motnjami krvnega obtoka in nekaterimi kroničnimi boleznimi, kot so hipertenzija, sladkorna bolezen in nevrološke bolezni.

Vadba kot ''zdravilo''

Diagnoza motenj ravnotežja pogosto vključuje številne preiskave ter sodelovanje več medicinskih specialnosti. Če se odkrije določen vzrok, je možno tudi ciljno zdravljenje z zdravili. V velikem številu primerov pa se motnje ravnotežja zdravi s ciljno vadbo.

Številne raziskave pri nas in po svetu so pokazale, da je redna rekreativna vadba pomemben dejavnik pri preprečevanju in upočasnjevanju negativnih sprememb, ki vodijo v nestabilnost. Z usmerjeno telesno aktivnostjo se funkcija ravnotežja ohranja dlje in bolje, ljudje pa ostanejo dlje časa sposobni za vsakodnevne življenjske aktivnosti.

Vir: Adiva.hr